Tečaj tur se hitro polni in obrača, tako da je konec tedna prišlo na vrsto turno smučanje pod Robijevo taktirko.

Zaradi tedna bolniške sem bila sicer v dvomih ali bi se jo sploh udeležila, pa tudi vremenska napoved ni obetala… ampak "zluftat" se je treba in zadnji dan se je tabelica čudežno napolnila iz 5 na 11 tečajnikov.

Na dolgem mostu smo se zbrali ob dokaj humani uri 6.30, se gorenjsko požokali po avtih in se odpeljali proti Avstriji… Ker valda, tunel je treba plačat v obe smeri, pa se vinjeta.. računica mora bit ;-). Na poti je izgledalo zelo klavrno; v Sloveniji je še deževalo, temperature so bile v povprečju nad 10 stopinj in o snegu ni bilo sledu do zadnjih 500 metrov, preden smo zavili v dolino Mallnitz; sneženi raj.

Na izhodišču oziroma parkirišču smo opazovali domačine, ki so brez obotavljanja plačali 4€ in se zapeljali čez rampo. Robi se opogumi in njegov avto preveri razmere na cesti in do kam se pride. 400 višincev pa 400 višincev. Po potrditvi smo izpraznili parkirišče in odpeljali višje. Eni čisto do parkirišča, drugim so do tja pomagale ketne, tretji pa smo si zaželeli ogrevanja in smo parkirali malo nižje.

Po preverbi opreme in delovanju žoln smo v račjem redu oddrsali za Robijem. Kakor je bilo v začetku vreme oblačno in sramežljivo, se je z vsakem korakom ozračje segrevalo. In segrevalo. Potem se je pokazalo še sonce in postalo je pasje vroče. Približno tako kot na turnem smučanju maja, na sončen dan. Proti vrhu smo se ustavili in naredili še ponovitev znanja prejšnje zimske ture s prerezom snežne odeje, norveške in kanadske metode. Za dopolnitev znanja turnega smučanja nam je Jelenko potegnil izvenserijsko cikcak špuro. Prva smučka levo, mal poteptaš da zih prime, na huruk prenos noge in če si imel srečo, se je smučka sama prekucnila da si jo samo pristavil. Drugače pa si imel še trening akrobatike. Vrh oziroma kočo Hagener hutte smo dosegli brez težav. Tovariši so se podkrepili s sendviči (omenjala se je tudi majoneza) in če bi si drznila sklepati po obrazih, bi rekla da so izgledali zadovoljni. Mi pa tudi: super vreme, družba in čakal nas je še legendaren spust po deviških flankah. Širina pobočja je omogočala vsakemu svoj podpis v sneg, ki je bil ravno prav omehčan. Smučanje je bila ena sama uživancija, tudi za tiste ki so bili na smučkah po xy letih. V zadovoljnem pogledu na presmučano flanko nazaj je Željotu ušlo : Prav posilili smo jo. Ja, o deviškosti res ni bilo ne sluha ne duha, ampak dokler smo jo mi, nas ni motilo :-). In če me je v zgornjem delu presenetila suverenost in tehnika smučanja, smo bili proti koncu vseeno priča nekaj padcev, obratov, salt in skoraj ulovljenih zajcev.

Analizo smo opravili v piceriji Gala v Lescah. Najpomembnejša lekcija: sončna krema ni farmacevtski nateg, v kolikor jo uporabiš in ne brišeš iz obraza skupaj s švicem. Se je pa vsaj na daleč videlo, da smo se imeli fajn.

Hidrirani, siti in žarečih obrazev smo se poslovili in porazgubili proti Ljubljani. Robi, še enkrat hvala za organizacijo ture in vremena, vsem za družbo… še več takih tur.

Najbolj bi rekla, da povzame izjava Jaka v avtu, ko smo se pelal nazaj domov: "Fajn žou bi mi blo, če ne bi šou".

Zdej mu bo pa lahko žal, ko bo kupoval vso opremo ;-).