11 Junij 2019, 09: 41

Moja prva Izpostavljeno

Napisal

"Svetujem vam, da začnete delati tiste stvari, za katere čutite, da bi jih lahko storili, če se ne bi bali poskusiti. Lotite se prav teh stvari." (William Walker Atkinson) Vdih svežega gorskega zraka v Koncu je bilo tisto, kar me je zjutraj zbudilo. Na koži sem začutila mehak, prijazen hlad in okoli sebe mogočne bukove gozdove. Počutila sem se sproščeno in odlično. Dva koraka in usmerjen pogled nekoliko višje mi odpreta pogled na Kogel in njegovo zračno steno. Sproščenost in odličnost se prevesita v strahospoštovanje in zelo visok pritisk, ki se je višal in višal s počasnim bližanjem zastavljenega cilja. Dostop do stene je potekal v sopihajočem enakomernem ritmu, ki je pripeljal do sveže gorske studenčnice. Ravno rojena s snežišča, vsa mrzla in živa se je vila med cvetjem in bila je odličnega okusa. Takoj po osvežitvi se je začel poizkus naskoka prvega za vstop v smer. Enako misleči so imeli vseeno preveliko prednost, poleg tega so izbrali strategijo najmočnejšega člena, ki potegne. Treba je bilo najti varno mesto pod steno, kar je vzelo nekaj časa. Ali so letele bombe iz zraka – in ni jih bilo malo ali pa jo je nekdo spustil pod steno. Slednja je morala imeti res globoki pomen, saj je bila tik na vstopu v Zupanovo smer. Obetalo se nama je daljše čakanje. Nič hudega bilo je zelo zanimivo - od poslušanja dveh navez v Virensovi smeri, do spogledovanja s čakajočo in avstrijskih kamikaza v Kamniški smeri, ki so imeli nekakšno skrito misijo očistiti steno vseh nestabilnih delov. Dogajalo se je res veliko, a za vrhunec je vsekakor dosegel velik vriskajoč neznani leteči predmet. V sekundi smo se začeli umikati v zaklon v drugi pa ugotovili, da vpitje, vriskanje,… izraža evforijo, čisti adrenalin, pristno veselje, base jumperja. Njegov skok v globino je vsekakor še dvignil moj pritisk, ki je naraščal vse do drugega raztežaja, ko sem skoraj nehala dihati. Davidov pogled na trenutno stanje je odprlo pljuča in do vrha sem že skoraj uživala. Na vrhu smeri so me pričakali nasmejani obrazi in čestitke sem sprejemala z velikim ponosom. Zelo na hitro se David dogovori s prijaznim Samom, Andrejo in Matijo iz AO Rašica za skupni spust in že letimo po steni. Za razliko od plezanja pa mi je spust bil v velik užitek in otroško veselje. Vsem skupaj je bil spust prehiter, zato smo za zabavni skupni del poskrbeli še Pri Juriju v Kamniški Bistrici. "Pogum ni odsotnost strahu, temveč zmaga nad njim. Pogumen človek ni tisti, ki strahu ne čuti, ampak tisti, ki strah premaga. (Nelson Mandela) Sicer se za pogumno še ne čutim, vsekakor pa se počutim pogumnejša. Posebne zahvale za to tudi Davidu.

Nazadnje urejeno v 11 Junij 2019, 11: 49
Prijavite se za komentiranje
© 2019 Alpinistični odsek Železničar