Sva se v petek zvečer pred Vodnikovim domom sama pred sabo hvalila, jaz in Vesna Meden, da orientacijo pa kar imava. In sva na sobotno jutro prešerno sestopala pod ostenjem Tosca. In, sva pač tako menila, že tudi VDV-ja. In sva z odličnim nosom vdevala prečke in zajede, pa čeprav ne čisto po skici in nekam nenavadno težke. In sva povprašala vzporedno plezajoča Avstrijca, kaj plezata. In sta povedala, da DKV. In se je lastna hvala pod mizo povaljala. In midva rekla – »o, pizda, kera debila!« In sva dobro založena s skicami potegnila ven dr. Ažmana. In po še eni strmini ravno na sredini stene priprečila do DKV-ja. In potegnila še to skico. In težav z orientacijo nič več imela. Skratka, dober in prav poučen plezalni dan!