19 avgust 2019, 20: 01

Severni raz Visoke bele špice Featured

Written by

Pravijo, da bolje pozno kot nikoli, in ker za vikend ni bilo časa za pisanje, prihaja tole poročilo s precejšnjo zamudo. Na praznični četrtek smo z Niko in Nežo plezale Severni raz Visoke bele špice. Ker smo se vse prvič podale v Bele vode in ker jih Mihelič opiše z besedami “V te gore pojdi, kadar se ti zahoče užitka ....”, so bila pričakovanja velika. In na koncu tudi izpoljnena. :D

Okolico bivaka Gorizia so nam opisali kot čudovit prostor za prenočevanje pod zvezdami, zato smo že v sredo zvečer s težkimi nahrbtniki zagrizle v breg. Ko smo prispele do bivaka, je sledil manjši šok - mraz, veter ter nabito polna bivaka. Na srečo se je izkazalo, da so bivaka zapolnili večinoma planinci, poleg nas je bila tam le še ena italijanska naveza. Nika in Neža sta hitro sklenili, da je premrzlo za spanje zunaj. Mene pa je iz razdvojenosti rešilo pomanjkanje prostora v bivaku, in tako sem si postlala kar zunaj. Mimogrede, pri bivaku je posoda z deževnico, sicer pa se zadnja pitna voda nahaja v bližini koče Brunner.

Četrtkovo jutro je bilo polno vzdihljajev ob lepih razgledih (norooo <3), opazovanja kozorogov v bližini ter počasnega pripravljanja na odhod (v želji, da bi se skala malo segrela in bi nas med plezanjem manj zeblo smo štartale nekoliko kasneje). Rezultat: vseeno me je zeblo. Od bivaka se linijo smeri vidi kot na dlani, do vstopa je cca. 5 minut. Vodenje naveze je prevzela Nika (in ga opravila z odliko), z Nežo pa sva tvorili podporno ekipo.

Smer ponuja zelo lepo plezarijo v odlični skali (le v 1. raztežaju je bilo mičkeno naloženo) in nas je vsekakor navdušila. Sicer precej vijuga sem in tja, tako da se do vrha nabere veliko število raztežajev (vsaj glede na višino smeri), kot nakazuje tudi skica v Miheličevem vodničku. Morda bi omenila, da je prvo sidrišče urejeno na skalno uho, bolj na desni strani rampe, več kot 40m od vstopa, in da v prvem raztežaju nismo našle kaj dosti klinov. V nadaljevanju smeri pa so sidrišča navrtana, pa tudi vmesnih klinov sploh ni tako malo. Globoka zajeda v 6. raztežaju (IV-) izgleda na prvi pogled kar divje, vendar nam je bila kljub mrazu, ki je vel iz nje, v pravi užitek. Nad njo smo imele nekaj orientacijskih težav; zajedi je treba slediti do konca (k) in se tam povzpeti naravnost navzgor (k) po dobri, a precej strmi skali, nato pa se štant nahaja rahlo na desno, pod škrbino za veliko lusko. Kasneje, v 8. in 9. raztežaju pa res lahko kar vriskaš od veselja; skala je vrhunska, izpostavljenost pa tudi. :D

Pri sestopu smo najprej sledile možicem do prvega sidrišča za abzajl (pruski) in od tam opravile kar dolg prvi abzajl mimo dveh vmesnih sidrišč (v reportažah smo prebrale, da večina plezalcev naredi dva abzajla). Takrat pa se je zabava šele začela. Začnemo vleči štrik in kaj kmalu se je zataknil. Vlečemo, vlečemo, pa nič. Ajej. Z Nežo poplezava malo višje, da ujameva oba štrika, po nekaj neuspešnega mahanja z njima pa odplezam in v zadnjih metrih odprusikarim do zgornjega vmesnega sidrišča, uspešno rešim vrv in se od tam spustim dol. Nato na naslednjih prusikih spet uredimo abzajl, se spustimo na sedelce, začnemo vleči štrik in … spet se zatakne. ?!? No ja, malo nam je šlo ob vsej tej bizarnosti že na smeh. Tokrat se žrtvuje Neža, gladko in hitro izpelje vse manevre in se z vmesnega sidrišča spusti do naju. Cela žurka, ni da ni! xD No, sva se pa vsaj z Nežo z nečim oddolžili Niki za plezanje v vodstvu. :) Pa še v praksi smo spoznale, da zataknjen štrik sploh ni nujno katastrofa, čeprav pobere precej časa. Nauk: včasih je bolje delati krajše abzajle.

Nadaljevanje sestopa je enostavno in nam je tudi hitro minilo. Zares dolg dan smo zaključile ob zasluženi pici. Ne vem, če sem že kdaj bila tako utrujena po tako čudoviti, nestresni, lepi in zabavni turi. Ni kaj, z dobro družbo je vse lažje. Res vrhunsko, komaj čakam še! :)

Last modified on 28 avgust 2019, 13: 48

1 comment

Login to post comments
© 2019 Alpinistični odsek Železničar