28 avgust 2019, 11: 26

Kaj bi mi brez vode Featured

Written by

3.45 je zazvonila budilka v jasno noč, ki je bila prav zares še vedno noč in ne jutro, na kar sta me opominjali trda tema in (hvalabogu) prazna cesta, ki vijuga od Kobarida do Bovca. Tokrat sem se zaradi zgodnje ure nad cesto namesto domačinov izživljala jaz in rahlo sekala ovinke na najbolj nepreglednih mestih. Nekje pri slapu Boka sem ob cesti pobrala Kajo (AO LJ Matica), ki je nase opozarjala z lučko, s katero je nekje nad pobočji Bovca pol ure prej strašila italijanskega soseda. Ker sva bili obe ravno v teh koncih, sva se odločili da na poti v Ljubljano narediva rahel obvoz in se namesto v prestolnico odpeljeva na italijansko stran potipat njihove stene. Z rahlimi težavami zaradi zarosevanja šipe sva le prispeli čez Predel in naprej do Rabeljskega jezera, kjer sva v meglicah, ki so ležale v dolini, nekaj časa neuspešno iskali stezo 625, ki naj bi naju pripeljala do koče Brunner. Dobro sem lahko povadila obračanje avta v megli in ovinkih, preden sva končno našli pot in parkirali najino mašinco. Ko sva začeli korakati po stezi, se je že dovolj zjasnilo, da sva videle pod noge, na žalost pa še nisva videli v kaj se podajava, ker so bili vrhovi še vedno oviti v gosto meglo. S počasnim jutranjim tempom sva po slabi uri hoje prispeli do koče Brunner, od koder so se nama odprli čudoviti pogledi na prebujajoče se vrhove, ki so jih sedaj že obsipavali prvi jutranji žarki. Tudi meglice so se večinoma razkadile- obetal se je lep, vroč dan. Pri koči sva v roke vzeli Miheličev vodniček in kmalu nama je bilo jasno, da je najin cilj, Visoka polica, ravno tisti vrh na desni, ki zgleda zelo oddaljen.

Jah, pot pod noge torej. Najprej sva sledili dobro označeni in shojeni stezi, ki pelje na vrh Lepe glave (Vetta Bella), nato pa na škrbini med tem vrhom in najino steno zavili desno v krušljivo grapo. Kmalu sva ugotovili, da bi morali desno v grapo odviti že prej, saj sva kasneje naleteli na dobro uhojeno stezo, označeno z možički, ki naju je nato pripeljala direktno pod steno Visoke police in še bolje- direktno do vstopa v Direttissimo. Vstop je nemogoče zgrešiti, saj ga raztežaj višje zaznamuje ogromno skalno uho. Ker sva zajtrkovali tako rekoč sredi noči, sva si najprej privoščili panoramsko malico in uživali v pogledih na okoliške vrhove, pri tem pa uživali v senci in upali, da bo nebo še dolgo ostalo modro. Nato se je bilo treba lotiti smeri, ki je že vabila z na pogled prav zares dolomitsko skalo. Najprej sva splezali skozi skalno uho in nadaljevali po lepih, črnih platkah, ki ponujajo šalce do komolcev in kompaktno skalo. Uglavnem, plezanje je res za vriskat dobro, skala pa je zares 'senzacionalna', kot jo je s svojim simpatičnim slogom označil Mihelič. V zadnjem pokončnem raztežaju sva našteli 14 skalnih ušes, česar še v Dolomitih nisva videli. Tako je bilo varovanje res čisto frikovsko, na vsake 2 metra. Ziher je pač ziher. Edina slaba lastnost te smeri je, da je kratka in da je uživaške plezarije kmalu konec. Na vrhu sva posedeli na ozkem grebenu in zrli v meglo. Mmm kakšni lepi razgledi! Ker megla ni bila preveč zanimiva, sva se dokaj hitro spravili k sestopu. Z vrha sva prečili desno po grebenu po stezici, ki je označena z rdečimi pikami in možički. Sprva sva prehitro zavili desno na pobočje in se znašli pri zadnjem štantu sosednje smeri. Vse skupaj se nama je zdelo sumljivo in vrnili sva se na greben, po katerem sva nato ob lažjem poplezavanju sestopili do večje škrbine, kjer se 'resnejši' del sestopa konča. Od tam sva občudovali serpentinato pot, ki se pne do bivaka Gorica in združno sva sklenili, da ga obiščeva pozimi s smučmi. Do koče Brunner sva nato sestopili po markirani stezi (oznaka 656), ki je mestoma tudi zavarovana, večinoma pa je v oporo staro dobro ruševje, ki nama ni prizaneslo s smolo in odpadajočimi iglicami (ki so se nato na napredvidljivih mestih pojavljale še 3 dni). Šele pri koči sva končno sneli čeladi in pospravili vso opremo. Kaja se je navduševala nad potočkom in me nasmejala s svojo izjavo: 'Kaj bi mi sploh brez vode?' Jah, nič kaj dosti, brez Belih vod pa najine lepe ture tudi ne bi bilo. Vode pa so se vsule tudi iz neba in to ravno ko sva sedli v avto. V glavnem, ta dan je bil poln voda:) Utrujeni a zadovoljni sva se predali še panoramski vožnji po starih cestah vse do Ljubljane, ker najina mašinca ni premogla vinjete (ali pa je ne premore njen lastnik?) in tako spoznali še cel kup slovenskih vasi. Vse je za nekaj dobro!

Last modified on 29 avgust 2019, 10: 37
Login to post comments
© 2019 Alpinistični odsek Železničar