30 avgust 2019, 21: 08

Kleine Fermeda - Jugovzhodni raz Featured

Written by Mlaka

Začelo se je že prejšnji dan, ko sva zamudila gondolo zaradi malce daljšega pohoda.
Vseeno sva se zvečer odpravila do izhodišča gondole in še naprej kolikor je avto "srček" zmogel. 
Načrte za nočni pohod do pod stene in bivakiranje sva hitro opustila zaradi utrujenosti .
Pred spanjem sva še hitro preletela skice in se zavlekla v spalke. Nekaj uric slabega spanja in ob 6.00 sva se odpravila.
Po jutranjem dveh urnem in pol sprehodu sva bila pod steno. Po malce debatiranja in cincanja ali sva dovolj zgodna,
sva se odločila da greva vseeno poizkusit. Itak so mi znani že vsi abzajli od zadnjega neuspelega poizkusa.
Do polovice smeri orentacija ni bila problem. Odločilen del, ko je treba najti prehod na raz sem kar hitro našel.
Tako, da sva se okrog treh končno znašla na razu. Do vrhu naju še čakala dolga pot, tako da sva se morala podvizati.
Vmes sva ubrala še krajšo bližnjico, vsaj zdelo se nama je. Tako, da sva po le štirih cugih prečenja in brez abzajlov, končno bila pod vrhom.
Še raztežaj in pol lahkotnega poplezavanja in sva se znašla na vrhu točno ob sedmih. Na vrhu ni bilo postavanja, saj naju je lovila že noč.
Po uradnem fotografiranju sva hitro začela sestopati po normalki. Po treh abzajlih in iskanju prehodov, sva se končno znašla na poti.
Žal se nama je v zadnjem abzajlu zataknila vrv, kar nama je vzelo kar nekaj časa in energije. 

Potem sva v temi in megli lutala po poti na vrhu spodnjega grebena levo in desno. 
Levo je pripeljala do vstopa v kaminsko smer, desno pa na vedno ožji greben in zaboga nisva mogla najt, kje lahko prideva dol z grebena. 
Ko se je Zala že nameravala pripravit za bivakiranje, sem končno našel linijo, ki je v lahkem poplezavanju navzdol iz grebena pripeljala na pot.
Misleč, da je vsega konec sva se do avta še parkrat izgubila v megleni noči. Do avta sva prišla v ranih urah izmučena in lačna.
Energije za vožnjo ni bilo več, tako da sva preostale urice do jutra prespala v avtu.
Kljub dolžini in zafukanemu sestopu, sva oba nad turo navdušena, saj nama je poleg izčrpanosti, dehidracije, malce strahu in krajših epizodnih padcev morale, 
ponudila tudi veliko zelo lepega plezanja in nepozabne poglede na z mesečino obsijane vrhove, okoli katerih se nežno pretakajo meglice in nebo polno zvezd(kadar se je megla okoli naju malo razkadila).
Bova definitivno še ponovila, ko bova večja, hitrejša in močnejša.
Last modified on 01 september 2019, 20: 26
Login to post comments
© 2019 Alpinistični odsek Železničar