01 september 2019, 19: 54

Mokre sanje v zajedi Featured

Written by

Budilka je zazvonila 5.00 od navdušenja me je kar skatapultirano iz postelje, saj se je »teroristična sezona« umirila in končno imam čas za uganjanje lumparij v steni. S kofeinom v žili, pripravljena na vožnjo do Vršiča sem se odpeljala po Rokija, ki je bil še nekoliko »zaliman«, a nič zato. V Kranju sva se presedla v avto dveh Akademcev (Nace in Matevž) in oddrveli smo naprej. Potekale so hude debate ali bo vreme zdržalo ali ne ter katero smer bosta šla fanta. Mi2 z Rokijem sva bila že trdno odločena, da greva v Zajedo v NŠG (300m V+). Na Vršiču sva si razdelila opremo in odrinila proti Vratcom, kjer je sledila zadnja pavza za obisk grmičevja. Kaj kmalu, se je začelo iskanje prave smeri… No, kot se že tradicionalno za Rokija spodobi, sva takoj v štartu smer falila. Roki, je kot prvi zarinil v nek lahek kaminček, ki niti približno ni bil podoben platkam iz skice smeri. Iskanje se je pričelo, malo levo, malo desno, gor, dol po polički, skratka nastal je cel krog, ki ga na žalost nisem dokumentirala. O platki ni bilo ne duha ne sluha. Sama sem postala kar nervozna, nakar sva si le priznala, da sva »kiksnila«, našla en star klin, vestno poabzajlala na začetek in po nekaj minutnem iskanju le našla pravo smer. Se razume, da je bila smer zgrešena z razlogom, da sva se malce ogrela, stestestirala skalo, da je Rokiju uspel nov manever; imenovan Rokijev krog.

Končno v pravi smeri, prvi raztežaj ocenjen s V+ je bil čista poezija, plezanje po plati, mali krimpi, res noro dobro. V drugem raztežaju nad polico, sem tudi sama zgrešila, za povrh se mi je še odlomil oprimek in psiho je navilo do konca. Tudi tretji raztežaj (V+) je bil čista poezija, platke, mali stopi, plezanje na trenje in skala, ki drži. Ampak vsega lepega je enkrat konec. Vstopila sva v kamin, ki je sicer po oceni lahek, a ta niti približno ni bi bil »na izi«, saj je kar kapljalo z njega, kar koli si prijel, mastno, mokro in vlažno. V upanju, da bo nasleden cug bolj prizanesljiv, kar se tiče vlažnosti, ampak sva se grdo uštela; poč, razpoka –MOKRA.  Se razume, da se po novem »mokorta« stopnjuje, saj je sledil še zadnji »najmokrejši« težak raztežaj, da bo mera polna je začelo še rositi. Vmes presenetil še manjši odsek, čez katerega ni in ni šlo, kamor koli sem postavila krake je drselo, kot pri norcih, zato sem ubrala tehniko, »če ne gre naprej, gre zadenjsko navzgor«, Roki se je ob pogledu na vratolomno dejanje raje obrnil stran, ampak zadeva je učinkovala, se razume da ni šlo brez  samogovora in nekaj živalskih zvokov, ampak sem bila čez. Oba sva komaj čakala, da bo konec te vlažne kalvarije. Sledil je še sprehod čez polico in izstop iz stene. Po pravici, je bila smer bolj vlažna in mokra, kot intimni predel vzburjene ženske. 

Z izstopom se najina sobotna odiseja ni zaključila, saj sta se Akademska kolega zataknila v Stebru revežev in ostala sva brez prevoza. Odločila sva se, da štopava, kot dobro okrašeni božični jelki nisva imela prav dosti sreče, vendar sta  nama dva motorista. Sama sem mislila, da naju botsa kar z motorjem zategnila do Kranjske, saj sva imela čeladi, torej za varnost je poskrbljeno, zato sem začela pogumno lest na motor, a prišlo je do zmote, ustavila sta nama, da naju slikata-Kekca. No pri Erjavčevi je bilo že vsega dovolj, zato sem stopila, do starejšega para, ki sta zgledala, kot da se odpravljata in ju lepo prosila, če naju zategneta, do kamor lahko. Malce sta naju začudeno gledala, ampak ni bilo problema, prevoz do Jasne je bil uspešen. Sedaj pa naprej, kot dve kokoši sva skakala na cesto, v upanju, da nama bo kdo ustavil, pa se naju je naposled le usmilila teta z dolenske in naju zategnila do Kranja, kjer je sledil še krajši sprehod po razgretem asfaltu do moje sive kočije.

Če strnem vtise je bil za menoj naravnost prečudovit dan, z nekaj jutranje nervoze, jutranjim ogrevanjem v Rokijevem krogu in smerjo, ki je bila po odsekih naravnost fantastična, povsod drugod lahko odkrito povem, da bom imela zaradi tistih vlažnih, drsečih kaminov, še kar lep čas mokre sanje ;).

Last modified on 01 september 2019, 20: 27

Latest from Katarina Kadivec

1 comment

  • Comment Link Katarina Kadivec 01 september 2019, 21: 55 posted by Katarina Kadivec

    Ker gre za klasiko je v smeri kar precej klinov, vmes teh malo zmanjka, zato pride prav kakšen frend. V razpoki in na posameznih delih v cugu pred poličko je kar precej krušljivo, zato malo več pozornosti ni odveč. Sama smer je že na daleč vidna in je načeloma ne moreš zgrešiti... ali pač ;P

Login to post comments
© 2019 Alpinistični odsek Železničar