29 oktober 2019, 17: 47

Nebeška simfonija Featured

Written by

Na to prelepo jesensko nedeljo sta dueta Nika S - Lucija L in Nejc E - jaz plezala Nebeško simfonijo v južni steni Debelega vrha (VI (V A0)/III-IV, 430m). Skica in opis, ki smo ju našli na internetu sta nam povsem zadoščala za neproblematično izvedbo. Bralcu, ki ga zanimajo zgolj naši vtisi o smeri, svetujem, da si prebere le opis 2. in 3. stavka simfonije. Na kratko pa lahko povzamem, da smo soglasno sklenili, da je Nebeška simfonija zares nebeška in da smo v njej neizmerno uživali. <3

1. stavek: Andante piu mosso
Dostop od planine Blato smo opravili v pašnem koraku mlade gamsovke, neupravičeno ponosni, da se nismo izgubili. Pot je bila vedno lepša, ko se je odprl pogled na planino v Lazu in našo steno nad njo, smo bili že čisto navdušeni - čudovite barve, nebo brez oblačka, sonček … Od planine v Lazu smo nadaljevali po markirani poti proti Lazovškemu prevalu, a kmalu skrenili v levo in prispeli do vznožja stene. Že med prečenjem melišča in poplezavanjem do vstopa v smer se nam je zdelo, da slišimo neko dretje v ozadju. Kaj kmalu smo ugotovili, da je namenjeno prav nam: “Halo!?! Kam pa vi mislite, da greste?” Zaskrbljeno pohodnico smo hitro pomirili, da gremo plezat in da nismo zmedeni turisti, ki so se izgubili in je zdaj njihova rešitev, da omagani malo pomalicajo, preden se zares zaplezajo. Ob smehu smo nase nadeli opremo, poskrbeli za zaščito pred žgočim soncem in se podali v smer.

2. stavek: Allegro amabile
Že 1. raztežaj postreže s čudovitimi platkami in ker smo bili sila dobro razpoloženi, se je iz stene občasno zaslišalo “Čučuu!” in “Čuhapuha!”, saj smo kot pravi železničarji preizkušali modificirano komunikacijo med soplezalcema, ki pa nas ni ravno navdušila. Tempo smeri nekoliko razbije travnato obarvan 2. raztežaj, na koncu katerega smo verjetno zgrešili sidrišče, vendar nas je iz zagate rešilo dobro staro ruševje. Brez posebnih težav smo na levi ujeli svedre 3. raztežaja, ki postreže s prav ljubkimi platami. Sledila sta dva raztežaja čudovitega plezanja, pretežno po platkah. Zares uživaško, meni se je kar pelo. Naslednji (6.) raztežaj je spet travnat, vendar orientacijsko neproblematičen, saj poteka približno naravnost navzgor, poleg tega pa so svedri nameščeni na lepo vidnih mestih. In tako smo se znašli pod zloglasnim previsom z oceno VI …

3. stavek: Allegretto animato
Prvi detalj smeri smo brez težav premagali (nekateri z več elegance, drugi z malo manj (khm, khm, A0)), saj gre res samo za en, dva težja giba, sicer pa nam je skoraj 70m dolg raztežaj postregel z lepim plezanjem (vmes je še eno sidrišče, vendar smo upoštevali nasvet iz skice in združili dva raztežaja). Nika je na sidrišče prispela kar bosa, ker so jo plezalke že tako tiščale, da jih je za zadnji lažji del raje sezula. Ker smo bili solidarno razpoloženi, smo tudi vsi ostali že trpeli v plezalnikih. Ampak no, nekaj nas je pač moralo težiti, sicer bi od samega navdušenja kar izgubili razum. Sledil je spet zelo lahek travnat raztežaj (prečno v desno, nato rahlo navzgor, ni svedrov), kjer je opis obljubljal prusik okoli skalnega roglja. Prusika nismo našli, se pa tam poleg omenjenega roglja nahaja še vsaj 5 manjših skalnih ušes! Tako da smo si privoščili sidrišče na 4 točke (nepotrebno, a zabavno). Sledil je drugi detajl smeri, ki pa se nam je prav vsem zdel bistveno težji od prvega (čeprav oceni nakazujeta drugače). Nejc si sicer še vedno ni rabil niti zavezati plezalk, punce pa smo se nekoliko bolj namučile. Prvih nekaj gibov je sicer prav čudovitih, potem pa nekako zmanjka solidnih grifov, stopov pa sploh ni. Kritičen se nam je zdel prehod od 2. do 3. svedrovca, kjer je tudi A0-anje pobralo precej energije. Nad detajlom se težavnost raztežaja vnese, sledi lepa prečka v desno in vzpon do naslednjega, precej prepišnega sidrišča. Zadnji raztežaj najprej postreže s spektakularnim plezanjem prav po razu in se izteče v sprehodu do vpisne skrinjice, kjer je tudi zadnje sidrišče.

4. stavek: Allegro con sentimento
Tik nad vrhom smeri smo ujeli z možici označeno stezo in se po njej spustili v dolino. Sestop do avta je enostaven in večji del si zasluži certifikat “kolenom prijazna planinska pot”. Med spustom do planine v Lazu smo si privoščili še precej pol minutnih postankov za fotografiranje, vzdihovanje in občudovanje lepot narave. Zgleda, da nam po čudovitih razgledih z vsakega štanta vseeno še ni bilo dovolj. Za sestop smo zastavili pašni korak gamsovk z razbolelimi sklepi in še v svetlem prispeli na parkirišče. Simfonija je izzvenela ob analizi, kjer smo poleg raznih neumnosti sklenili, da je bilo res super in da nas je pogosto poleti veliko bolj zeblo kot na tole zadnjo oktobrsko nedeljo.

(Slike smo prispevali vsi.)

Last modified on 29 oktober 2019, 17: 45

1 comment

Login to post comments
© 2019 Alpinistični odsek Železničar