Od prvega predavanja sta minila že 2 meseca in alpinistična šola je v polnem zagonu. Po spoznavni turi čez Stoge z družabnim večerom in sprejemom na Vogarju ter učenju športnega plezanja in vozlov na Črnem Kalu, smo se 24. novembra in 7. decembra odpravili še v Vipavo. Uvodna tura zaradi dežja ni predstavljala ravno vrhunca, posledično smo jo tudi predčasno zaključili. Je bilo pa zato dogajanje na Vogarju toliko boljše. Podrobnosti, tako kot spomin nekaterih, naj kar ostanejo tam. Na Črnem Kalu smo se nato na krasen jesenski dan naučili osnov športnega plezanja in prevezovanja, za primer, da postane pretežko ali nam zmanjka kompletov. Skupaj smo zavezali in odvezali vse vozle, ki jih moramo poznati. Seveda dneva nismo mogli zaključiti brez uporabe pridobljenega znanja v nekaj smereh.

Na turah v Vipavi pa smo že preizkusili alpinistične tehnike. Prva je imela na polno nabit program. Učili smo se napredovanja naveze, spuščanja ob vrvi oz. abzajla, postavljanja različnih sidrišč in nameščanja varoval. Med slednjimi smo preizkusili kline, metulje oz. frende, t.i. "tricam" zatiče in seveda običajne zatiče oz. jebice. Inštruktorji so poskrbeli, da smo vse namestili tako kot je treba in posledično iz prve roke izvedeli zakaj se uporablja izraz jebice in da nam razpoke brez jebovadilice ne bodo kar tako vrnile naših varoval. Vmes nas je dvakrat še malo poškropil dež, vendar tudi vetra ni manjkalo, tako da je ta oblake na hitro odpihnil drugam.

Na drugi turi se nas je vreme usmililo in namesto gore-tex vetrovk so prišla prav sončna očala. Tokrat smo ponavljali tehnike, ki smo se jih nazadnje naučili (ali pa tudi ne, kakor kdo). Poleg tega smo se spoznali z dvema načinoma samoreševanja, ki smo ju sami testirali med ponovitvijo abzajla. Prvi način reševanja je zelo intuitiven, enostaven, fizično nezahteven in logičen. Uporabnost drugega pa se, kot sem do sedaj uspel razvozlati, skriva v tem, da ga lahko izvedemo tudi če nam za pasom visi le še en prusik. Ker je bila ta tura manj natrpana s programom, je ostalo tudi nekaj časa za športno plezanje, ki smo ga seveda z veseljem izkoristili.

Do naslednje skupne ture nas sedaj loči še kakšen mesec dni, da bo ta čim lažje izvedljiva pa držimo pesti, da zima ne bo tako mila kot vreme v Vipavi. Ali da se vsaj prikaže čim prej in kot se šika.

(Vse slike so iz Vipave, avtorica je Klara Lukek.)