×

Sporočilo

Piškotki

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na tej spletni strani?

Več o piškotkih

Ime piškotka Izvor Namen piškotka in njegovo trajanje
Sejni piškotki www.aozeleznicar.org Piškotki zagotavljajo delovanje spletnega mesta. Veljavni so do zaprtja spletnega brskalnika.
plg_system_eprivacy .www.aozeleznicar.org Piškotki omogočajo sprejemanje in zavračanje piškotkov na spletnem mestu. Veljavni so 30 dni.
joomla_user_state www.aozeleznicar.org Piškotki potrebni za prijavo v spletno mesto in objavljanje novičk. Veljavni so do zaprtja spletnega brskalnika.
Piškotkov niste sprejeli. Še vedno si lahko premislite.

09 April 2018, 18: 37

Pomladni Grossvenediger (3666 metrov) Izpostavljeno

Napisal

Z Jelenkotom sva že dolgo načrtovala eno testno turo pred prvomajskim naskokom na Monte Rosso. Za najbolj primeren test, ki je po obliki ture (turna smučarija in spanje v koči) podoben višje ležeči ideji, se je izkazal 4. najvišji vrh Avstrije  - Grossvenediger (3666 m). Odločitev je padla. Za vikend, 7. - 8. aprila, gremo ob lepi napovedi gor. Očitno sem premagal prekletstvo megle, saj so se mi vremena zjasnila. V avtu sta se nama pridružila še navdušena turna smučarja in hribolazca Mateja ter Miha, sosednji avto pa so napolnili Robi, Špela in Jani.

Turo smo začeli na parkirišču nad vasjo Hinterbichl, približno 1480 metrov visoko. Pot vodi po dolini, ki je v tem času izredno plazovno dejavna. Oskrbniki koč so nam svetovali naj nikakor ne pričnemo s turo po 10:00 dopoldan, saj se največ plazov sproži med 13:00 in 16:00. Po prečkanju plazovin se povzpneš v višjo dolino in kmalu prideš do koče Johanishutte (2121 m), kjer lahko uživaš vse udobje doline, kot so točeno pivo, velika šalca kave, štrudel in celo GSM signal. Do tja je od izhodišča približno 2 uri.

Po okrepčilu smo se odpravili naprej in navkreber. Sonce je žgalo kot za stavo in počutili smo se kot v kotlu. Po 2 urah in pol juriša v ritmu šprinterjev Jelenkota, Mateje in Mihata ter prvem srečanju s posledicami neprilagoditve na višino smo prispeli do ciljne koče prvega dne Defreggerhaus (2962 m). Po prihodu smo zasedli klop obrnjeno proti jugu in uspešno posušili vso opremo in obleko ter pregreli kosti. Po krajšem počitku in sanaciji mojih žuljev smo se povzpeli še dodatnih 150 metrov, do vstopa na ledenik in se tam zadržali kakšno uro in pridno dihali visoki zrak. Ob povratku do koče smo preizkusili smučino in tam ugledali še Špelo in Robija, ki sta, ena malo manj, drugi mal bolj zasopihan, prišla na cilj. Na sončnih žarkih smo počakali sončni zahod in ubogo večerjo v koči.

Naslednje jutro smo pojedli zajtrk, napolnili rezervoarje s tekočino in odšli proti vrhu. Pot se zakočo vzpne za cca 150 višinskih metrov, nato pa smo se spustili na ledenik, ki je bil popolnoma zalit in dobro predelan. Dopoldan smo bili deležni pomrznjenega snega in smo lahko hitro napredovali. Po prečenju ledenika pot vodi pod vznožji Reinerhorna. Po vzponu se teren uravna, ko dospeš do Reinertorla. Prečiš uravnavo in na koncu te za poslastico čaka le še grebenski vzpon na predvrh in nato glavni vrh Grossvenedigerja. Na vrhu smo lahko uživali čudovite razglede okoliških gora.

Spust je potekal po priporočeni trasi za spust in sicer po drugi strani grebena (kot leži koča Defreggerhaus) in bolj naravnost v dolino in proti Johanishutte. Sneg je bil večinoma še zelo trd, deloma putrček, kjer si smučmi lahko rezal nekaj centimetrske rezine, na posameznih mestih pa se je prediral in je bilo smučanje malo težje. Vseeno pa je vse do koče smučanje predstavaljalo čisto poezijo (da se ne zatečem k bolj vulgarnim zadevam). Od koče je sledil najbolj delikaten del poti, spust v dolino mimo plazovin in pobočij, ki so predstavljala nevarnost za nastanek novih. Kljub sitnobi pri spustu smo kmalu prispeli nazaj na izhodišče in se še vedno v soncu in nasmejani odpeljali nazaj v domovino.

Notes to myself: (i) Hribi so še zmeri fajn. (ii) Tudi pomladi se da turno smučat. (iii) Imej boljše nogavice. (iv) Nauči se smučat in boš še bolj užival.

Za foto galerijo smo prispevali Robi, Jelenko, Špela, Mateja in jaz.

Nazadnje urejeno v 09 April 2018, 19: 11
Željo

Sirota mila Jera

3 komentarji

Prijavite se za komentiranje
© 2018 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani: dpoint.si