Včeraj, 12. 5. 2018, smo se člani Alpinističnega odseka Železničar odpravili v Kočevje, da počastimo spomin na našega prezgodaj preminulega tovariša Saša Žitnika - Žileta. Danes namreč mineva natanko eno leto, odkar se je zgodila nesreča na gradu Fridrihštajn.
Ideja za spominski dogodek je v glavah članov zorela že dalj časa. Vedeli smo, da mora biti dogodek v Kočevju skromen, a hkrati intenziven. Odločitev je padla. Skupaj štartamo izpred odseka na Parmovi v Ljubljani in se dobimo v Kočevju. Gremo pa na lastni pogon. Med člani so se oblikovale tri skupine: Tekači, turni kolesarji in motorizirana logistična podpora obem skupinam. Malo pred šesto zjutraj smo se zbrali pred odsekom, se dogovorili še zadnje podrobnosti in karavana tako tekaška kot kolesarska se je odpravila prek 70 km oddaljenemu cilju naproti. Do pod Golovca je ekipa potovala skupaj, tam pa sta se poti tekačev in kolesarjev ločili. Prvi so nadaljevali po Litijski cesti proti Lipoglavu, drugi pa čez Golovec proti Orlam in naprej po grebenu. Kasneje se je prečilo Grosuplje in nato proti dobrepoljski dolini in preko Strug do Kočevja. Tekači so ubirali dolinske poti, kolesarji pa so se gibali bolj po grebenih. Cilj tekaškega dela je bil, da bi na vsakem odseku trase tekel minimalno en član, da bi lahko na koncu rekli, da je odsek pretekel pot od odseka do Kočevja. Zato so bili organizirani tako, da so se na posameznih točkah menjali v teku in kolesarjenju po tekaški trasi. Tu pa gre izpostaviti Bošta, ki je celotno pot premagal brez tovrstne menjave, za kar mu gre posebno priznanje. Med cca 10-urnim potovanjem nas je grelo sonce, nekajkrat malo poškropil dež, kar je samo popestrilo celotno pot. Na poti je oskrbovalna ekipa skrbela, da nihče ni ostal žejen in brez moralne podpore. Tudi vreme nam je večji del dneva odlično služilo. Je pa bilo očitno malo ljubosumno na nas, saj nam je, ko nam je uspelo priti do Kočevja, takrat pokazalo zobe. Ulilo se je kot iz škafa in sklepni del fizičnih aktivnosti - tek okoli Rudniškega jezera je "splaval po vodi" - skoraj dobesedno. Naš načrt smo hitro prilagodili situaciji... Pri Jezeru smo se posušili in preoblekli, odšli do pokopališča, kjer smo prižgali svečo na grobu, kar je pri članih prebudilo marsikatero čustvo in spomine. Po krajšem okrepčilu v lokalni piceriji, pa nam je usoda naklonila okno suhega vremena, tako da smo lahko izpeljali tudi obisk gradu Fridrihštajn.
Ob dogodku lahko rečem samo to, da so spomini in čustva živi. In dokler bo to tako, bo Žile vedno z nami. Izjava člana, ki se je dogodka udeležil, pa tudi pove marsikaj: "Jaz Žileta nisem nekaj dobro poznal. je moral biti pa nekaj posebnega, ker ima take prijatelje, ki gojijo tak spomin...".
To misel bi navezal na zahvalo vsem, ki ste kakor koli prispevali k realizaciji tega spominskega dogodka in vsem, ki ste se ga udeležili. Pri tem bi izpostavil Rambota in Jiržija, ki sta strasirala lepe poti. Posebno priznanje pa gre najbolj zavzetim tekačem in kolesarjem, ki so premikali svoje dolžinske in višinske meje.
Ob takih dogodkih je vsak od nas lahko zelo ponosen Železničar.