Katarina Kadivec

Katarina Kadivec

:)

Tokratni cilj je bil osvojiti Kokrsko Kočno o Jugozahodnem grebenu (Zelo zahtevno brezpotje, z II stopnjo poplezavanja po grebenu), ki velja za eno lepših grebenskih prečenj v Kamniških.

Zloveščega jesenskega jutra oz. ko je bilo še temno kot v rogu, sem pobrala Matejo in oddrveli sva proti Kranju, kjer naju je že čakal Timi, ki je bil tokrat začuda brez energije, zato sem vlogo glavnega kočijaža tokrat prevzela kar sama. Bližje smo bili Suhadolniku (naše izhodišče), bolj je kapljalo, zunaj pa še ni bilo ne sluha ne duha o dnevni svetlobi, zato smo se odločili, da še za trenutek zadremamo.

Mali hrošč na žalost ni dopuščal prevelikega udobja, zato smo, ko je ura odbila 7.00, zarinili v breg. Sprva smo do krnice Suhi dol sledili markacijam, nato pa se je začela pustolovščina. Grizli smo po strmi vlaki, a kaj kmalu smo se odcepili na komaj vidno stezico. Lahko rečem, da moraš imeti za to, da jo opaziš, kar bujno domišljijo. Dokaj kmalu smo se zaleteli v visok skali zid in v tistem trenutku je bil zame čas, da si zalepim »flajšter« na desno peto, za tisti nastajajoči žulj. Potem po levi strani gozda naprej, vse do čistine, kjer me je zmedla dokaj vidna potka, zato sem ji sledila. Moj šesti čut je malce ponagajal, saj je sledil  Oviratlon, naleteli smo od podrtih dreves, manjših skalnih skokov, do kopriv, ki po starem ljudskem izročilu delujejo antirevmatično. Ponovno smo se znašli na čistini,  ki se je zaključila s steno, Timi je imel dovolj mojega iskanja kozjih stezic, zato je zadevo vzel v svoje roke. Nekako (gor, dol, levo, desno) smo se ponovni znašli na prvi 70 % (naklon le te) jasi,  od tod smo jo ubrali kar navzgor. Timi mi je v šali rekel, če najdem leseno lestev z opisa, dobim pivo, ni minilo 5 minut, ko sem se že ponosno smehljala in s prstom kazala, na to kar je ostalo od lojtre (v dolini žejna ne bom). Čez manjši skalni skok, smo zopet sledili kozjo sled in se ponovno izgubili. Tim in Mateja sta jo ubrala v levo, sama pa sem šla preverit, če so prehodi kej lažji po desni. Kljub temu, da smo se za kratek čas ločili, smo se z glasnim vpitjem ponovno našli, vmes je začelo za nameček še snežiti. Ob ponovnem snidenju, smo se v čudni tišini prebijali čez ruševje in strme trave. KONČNO smo ugledali veleslavno škrbino, kjer naj bi bilo sodeč po opisu naših orientacijskih težav konec, kar odneslo nas je gor. Po kratkem predahu in občudovanju prelestne narave in v modrino obdane Julijce, smo le zagrizli naprej v skalni greben, kjer smo uzrli tudi prvi možic. Sledilo je poplezavanje po krušljivi skali, ki ni preseglo II stopnje. Za nameček je našo odisejo začinil sneg in led, ki ga je bilo z višino zmeraj več. Vse skozi nas je  spremljal pogled na Krvavec in Kalški greben.

Premagali smo greben in stopili na vrh Na Križu, kjer se nam je razkrilo podrto severno pobočje Kočne in preostanek grebena. Nič kaj preveč se nismo obotavljali, saj je bril leden veter. Malo pod grebenom, čez krušljivo poličko, smo prečili do manjše škrbine, kjer se je odprl pogled na zasnežen Grintavec, od tod pa do zajel in do vrha Kočne. Sledil je še najbolj tečen del – sestop, pri katerem smo se zaradi snega na zaledenelih poličkah lovili, kot mornarji na razmajani barki. Ko smo stopili na melišče, je naš korak ponovno postal lahak, kot korak poskočnega gamsa. Sledil je še sestop po udobni potki in občudovanje te prelepe jesenske pokrajine, ob kateri ti zaigra srce ter zasluženo pivo. Priznam, da sem ponovno začela ceniti udobje uhojenih in markiranih poti.

Greben je res prečudovit, vendar vsak, ki se ga bo poslužil, naj se zaveda, da je v gozdu res pravi labirint, od škrbine naprej je iskanje naravnih prehodov lažje, možicev v pomoč skoraj ni oz. se pojavi sem ter tja kakšen, na grebenu.

 

01 september 2019, 19: 54

Mokre sanje v zajedi

Budilka je zazvonila 5.00 od navdušenja me je kar skatapultirano iz postelje, saj se je »teroristična sezona« umirila in končno imam čas za uganjanje lumparij v steni. S kofeinom v žili, pripravljena na vožnjo do Vršiča sem se odpeljala po Rokija, ki je bil še nekoliko »zaliman«, a nič zato. V Kranju sva se presedla v avto dveh Akademcev (Nace in Matevž) in oddrveli smo naprej. Potekale so hude debate ali bo vreme zdržalo ali ne ter katero smer bosta šla fanta. Mi2 z Rokijem sva bila že trdno odločena, da greva v Zajedo v NŠG (300m V+). Na Vršiču sva si razdelila opremo in odrinila proti Vratcom, kjer je sledila zadnja pavza za obisk grmičevja. Kaj kmalu, se je začelo iskanje prave smeri… No, kot se že tradicionalno za Rokija spodobi, sva takoj v štartu smer falila. Roki, je kot prvi zarinil v nek lahek kaminček, ki niti približno ni bil podoben platkam iz skice smeri. Iskanje se je pričelo, malo levo, malo desno, gor, dol po polički, skratka nastal je cel krog, ki ga na žalost nisem dokumentirala. O platki ni bilo ne duha ne sluha. Sama sem postala kar nervozna, nakar sva si le priznala, da sva »kiksnila«, našla en star klin, vestno poabzajlala na začetek in po nekaj minutnem iskanju le našla pravo smer. Se razume, da je bila smer zgrešena z razlogom, da sva se malce ogrela, stestestirala skalo, da je Rokiju uspel nov manever; imenovan Rokijev krog.

Končno v pravi smeri, prvi raztežaj ocenjen s V+ je bil čista poezija, plezanje po plati, mali krimpi, res noro dobro. V drugem raztežaju nad polico, sem tudi sama zgrešila, za povrh se mi je še odlomil oprimek in psiho je navilo do konca. Tudi tretji raztežaj (V+) je bil čista poezija, platke, mali stopi, plezanje na trenje in skala, ki drži. Ampak vsega lepega je enkrat konec. Vstopila sva v kamin, ki je sicer po oceni lahek, a ta niti približno ni bi bil »na izi«, saj je kar kapljalo z njega, kar koli si prijel, mastno, mokro in vlažno. V upanju, da bo nasleden cug bolj prizanesljiv, kar se tiče vlažnosti, ampak sva se grdo uštela; poč, razpoka –MOKRA.  Se razume, da se po novem »mokorta« stopnjuje, saj je sledil še zadnji »najmokrejši« težak raztežaj, da bo mera polna je začelo še rositi. Vmes presenetil še manjši odsek, čez katerega ni in ni šlo, kamor koli sem postavila krake je drselo, kot pri norcih, zato sem ubrala tehniko, »če ne gre naprej, gre zadenjsko navzgor«, Roki se je ob pogledu na vratolomno dejanje raje obrnil stran, ampak zadeva je učinkovala, se razume da ni šlo brez  samogovora in nekaj živalskih zvokov, ampak sem bila čez. Oba sva komaj čakala, da bo konec te vlažne kalvarije. Sledil je še sprehod čez polico in izstop iz stene. Po pravici, je bila smer bolj vlažna in mokra, kot intimni predel vzburjene ženske. 

Z izstopom se najina sobotna odiseja ni zaključila, saj sta se Akademska kolega zataknila v Stebru revežev in ostala sva brez prevoza. Odločila sva se, da štopava, kot dobro okrašeni božični jelki nisva imela prav dosti sreče, vendar sta  nama dva motorista. Sama sem mislila, da naju botsa kar z motorjem zategnila do Kranjske, saj sva imela čeladi, torej za varnost je poskrbljeno, zato sem začela pogumno lest na motor, a prišlo je do zmote, ustavila sta nama, da naju slikata-Kekca. No pri Erjavčevi je bilo že vsega dovolj, zato sem stopila, do starejšega para, ki sta zgledala, kot da se odpravljata in ju lepo prosila, če naju zategneta, do kamor lahko. Malce sta naju začudeno gledala, ampak ni bilo problema, prevoz do Jasne je bil uspešen. Sedaj pa naprej, kot dve kokoši sva skakala na cesto, v upanju, da nama bo kdo ustavil, pa se naju je naposled le usmilila teta z dolenske in naju zategnila do Kranja, kjer je sledil še krajši sprehod po razgretem asfaltu do moje sive kočije.

Če strnem vtise je bil za menoj naravnost prečudovit dan, z nekaj jutranje nervoze, jutranjim ogrevanjem v Rokijevem krogu in smerjo, ki je bila po odsekih naravnost fantastična, povsod drugod lahko odkrito povem, da bom imela zaradi tistih vlažnih, drsečih kaminov, še kar lep čas mokre sanje ;).

22 januar 2019, 22: 34

Ledene kocke pod Petrom Panom

Ura je bila zgodnja, ko mi je že zazvonil telefon, da Timi, Katja, Roki in Nika že nestrpno čakajo pred vrati, zato sem še nekoliko omotična prihlačala do avta in že smo bili na poti do Zajzere in naše nove dogodivščine. V avtu smo glasno krulili na komade Bepopa, Game Over …, preden smo parkirali, pa, kot se spodobi, so za energijo igrali Laibachi (Trboveljska nacionalna himna J ).

Kmalu za nami so prišli še ostali tečajniki in že smo strumno v vrsti korakali proti slapu Peter Pan in vmes malce pomendali sveže zratrakirano  tekaško progo. Po prekopicevanju čez zasnežene skale smo le prišli pod slap, si brž oblekli pas, obesili vso opremo, obuli dereze in nadeli čelado. Po nekolikšni zmedi sem skupaj s Sašo, Rokijem, Ajdo in Kristjanom pristala pod Gresovo taktirko. Ta nam je najprej nakazal izdelavo sidrišča za spust »abalakov«, sledil je prikaz izdelave in spusta na en ledni vijak. Stvar je izgledala popolnoma enostavna, dokler se izdelave nismo lotili tečajniki. Lahko priznam, da sem imela pri štrikanju vozlov z rokavicami kar precej težav, saj tega do tedaj še nisem počela, no ampak je uspelo (tako bolj po polžje). Na naslednji postaji nam je Bošt pokazal, kako izdelati vmesna sidrišča z dvema vijakoma, ali pa z enim vijakom in »Abalakovim«, kot se spodobi smo zagrizeno vrtali v led, da je le ta postal kot švicarski sir, polen lukenj. Sledila je že nestrpno pričakovana malica, nato pa smo nabrusili dereze in cepine ter pod okriljem Kruha in Dalenca »pikali« v zaledenel slap, bilo je naravnost odlično.

Dan je minil kot bi mignil in že smo bili nazaj pri avtu, polni novih zgodb in navdušenja. Sledila je še analiza v Kranjski, kjer smo bili malce okarani, da bomo morali vozle še malo trenirati, pa naj bo to v rokavicah doma ob  radiatorju, da ostalo je bilo za prvič superca; male zmage :). S polnimi želodčki smo se spet napokali v Timov »party« avto in že smo bili na poti proti domu in stiskanju ob topli peči.

© 2019 Alpinistični odsek Železničar