Marko Žličar

Marko Žličar

16 avgust 2019, 13: 57

Svet platk v Novi centralni

V četrtek je šla Marija v nebo, midva z Rokom pa v hribe. Izbrala sva Novo centralno smer na Veliko babo (IV+, 700m).

S parkirišča, ki je izhodišče za vse hribe v okolici Jezerskega, sva se odpravila po melišču do vznožja hriba, poplezala začetne dvojkice, nato pa se navezala za prvi resni raztežaj. Rok, ki je smer lani že plezal, je prvi plezal naprej. Ko sem prišel preko prvih metrov, so me takoj pričakale opevane platke, v katerih treniraš stopanje na trenje, tlačenje stopala v drobne kanalčke in dlani se spremenijo v klešče, s katerimi grabiš, kar se zgrabit sploh da.

Hitro sva napredovala in ignorirala nadležno hrvaško trojno navezo, ki je zganjala hrup in konstantno paniko v smeri, kot da se jim nekam mudi za življenje. Nakar: Rok: kle za balvanček na levo je smer. Marko: pleza, se čudi, kje so vsi svedrovci, najde neke kline, še vedno čudno….seveda sva falila. Tako da sva potrenirala še razne manevre, med drugim abzajl na dva klina. Klina sta zdržala, najina psiha tudi in veselo sva se zapodila v drugo rundo platk, kjer sva si ponovno enakovredno razdelila raztežaje. V mojih sem se malo spraševal o smislu življenja in si pomagal z vsemi naravnimi danostmi, beri ruševjem. Uspešno sva splezala do vrha, Rok je potegnil še zadnji, težek raztežaj in bila sva pri skrinjici. Plezala bi pet urc, vendar naju je orientacijski feler stal dodatne urce. Sestop je rahlo zoprn, saj vmes malo plavaš nasedlega kita po ruševju, nato pa se spuščaš po zarjavelih zajlah do Ledinske koče. Potem pa še poskakovanje po lovski poti do parkirišča.

Povzetek: Smer je lepa, križa se s (staro) Centralno, tako da je treba dobro brati skico. Je sicer navrtana, vendar je kljub temu plezarija sorazmerno zahtevna, smer je zelo “zračna” in dolga, zato morata vzdržljivost in psiha zdržati do konca. Tudi pri sestopu je trenutek nepozornosti lahko usoden.

Aja: sestradana sva se ustavila na kruhkih (ne bomo delali reklame) in pivo že dolgo ni bilo tako dobro.

Marija, pejt še kam, da bo še kak prost dan!

V torek, še pod vtisom zadnjih dveh vikendov v Dolomitih, sva se po službi z Rokom Mihovcem podala pod Begunjščico pogledat, če je podor saniran in če se da plezat. Janc je baje dost nevaren, ampak Šentanska poteka skrajno desno od njega. 
Ob glavni cesti na Ljubelj, pod smerjo, delavci še vedno sanirajo posledice zimskega podora, gradijo škarpo, promet poteka izmenično enosmerno. Trenutno se zato tam ne da pustiti avta in dostopiti do smeri, tako da se je potrebno držati opisa na plezanje.net, kjer nas do smeri usmeri z Ljubelja. 
Po začetnem obveznem miselnem preskoku z dolomitskega na domač, krušljiv apnenec, je smer stekla. Jaz sem dobil prvi raztežaj, Rok pa tatežke :) Poka je še vedno lepa in zahtevna. Smer sama pa varna, podor se je ni dotaknil, edino nekaj drobiža od zime se še najde. Z vrha sva s cvilingi uspela z enim spustom ob vrvi pridet do dna (in štrik se celo ni zataknil). Skratka, lepo plezalno popoldne!

© 2019 Alpinistični odsek Železničar