Primož Urh

Primož Urh

22 julij 2019, 15: 28

Dr. Ažman z DKV

Sva se v petek zvečer pred Vodnikovim domom sama pred sabo hvalila, jaz in Vesna Meden, da orientacijo pa kar imava. In sva na sobotno jutro prešerno sestopala pod ostenjem Tosca. In, sva pač tako menila, že tudi VDV-ja. In sva z odličnim nosom vdevala prečke in zajede, pa čeprav ne čisto po skici in nekam nenavadno težke. In sva povprašala vzporedno plezajoča Avstrijca, kaj plezata. In sta povedala, da DKV. In se je lastna hvala pod mizo povaljala. In midva rekla – »o, pizda, kera debila!« In sva dobro založena s skicami potegnila ven dr. Ažmana. In po še eni strmini ravno na sredini stene priprečila do DKV-ja. In potegnila še to skico. In težav z orientacijo nič več imela. Skratka, dober in prav poučen plezalni dan!

Z Vančem sva šla v soboto v Hudičev steber poravnavat stare račune izpred treh let. Zarana sva dostopala preveč ležerno, zato smo se na vstopu znašle tri naveze naenkrat, tudi Gres in Borat. Vstopila sva prva, a bolj ko sva se trudila, da bi pospešila, bolj sva mečkala. Gres in Borat sta slednjič obupala s čakanjem, za kar se iskreno opravičujeva! V nadaljevanju še vedno nisva bila vzor hitrosti, je pa vseeno bolje steklo, tudi raztežaji lažjega sveta niso bili tako zelo podrti, kot sem imel v spominu. Na vrhu glave sva si vzela odmor za malico, spustila hitrejšo navezo naprej, malo premlela okoliščine in se lotila še zgornjega dela. Zajeda-bližnjica je fantastična, tudi v kaminih je skala odlična in stopi na pravih mestih, z orientacijo nisva imela več težav in naposled izplezala v čudovitem večernem soncu. Hitra sva zaradi pozne ure postala šele na sestopu, čelka je zagorela malo po prečenju snežišča. Brez pivca za nagrado seveda ni šlo. In še lekcija, ki nama jo je dal hudič: bo treba zvišati hitrost ali pa plezati krajše smeri. Nekako nama za letos bolj diši to drugo!

© 2019 Alpinistični odsek Železničar