David Kozjek

David Kozjek

21 Februar 2019, 20: 10

Peščeni raz

Zapisala: Andreja Terbos

 

 V nedeljo, 17. 2., smo se David Kozjek, Andraž Poljšak in jaz skobacali v Peščeni raz v Turski gori. Globoko gaženje in piši mrzlega vetra so obetali pestre razmere v skali, ki so to tudi bile. Da se ne bi prehitro vrnili do koče na Okrešlju, kjer je AO Železničar prejšnjo noč prespal, saj je bil vikend rezerviran za tečaj zimske tehnike, smo poskrbeli, da smo smer plezali 6,5 ure. In da nam v vsem tem času ne bi bilo preveč dolgčas, smo si plezanje popestrili z nekaj dramatičnimi vložki. Glede razmer si nismo bili edini, rezultat je bil 2 : 1 za neidealne razmere. (Andreja in Borat: Kozjek)

Prvega raztežaja smo se lotili velikopotezno, in sicer na polički in v prečko, namesto po lažjem vstopu, kjer je bil sneg začuda precej dobro preobražen. Jaz sem preizkusila obe varianti in bila precej bolj navdušena nad drugo.

V steni so bile razmere raznolike: vdirajoči sneg, gnilec, skorja, led, skala, peščenjak (to zadnje je sicer zraslo na mojem zelniku, ampak kot priča že ime smeri, smo imeli drobirja na poti kar veliko, kolikor ga nismo naredili sami v skali, ki ni dajala veliko možnosti za vstavljanje vmesnega varovanja). To je na lastni koži še najbolj izkusil Borat, ki je en raztežaj vlekel od sidrišča na 2 cepina v snegu (sicer presneto dobrega) vse do naslednjega sidrišča na borovcu.

Smer smo preplezali edini in to v njenih zadnjih izdihljajih, kajti sonce jo je topilo pred našimi očmi in je bila že čez nekaj dni verjetno nepreplezljiva.

Naj še povem, da se je v nedeljo Peščeni raz vlekel prav tako kot pozneje ovinki iz Logarske do Kamnika.

Sestopili smo po Turskem žlebu, ki je bil v primerjavi z vsem prej videnim, poezija. V koči nas je z okrepčilom pričakal prijazni oskrbnik Beli, nato pa smo jo že po temi mahnili v dolino. Fanta sta se odločila, da adrenalina tisti dan še ni bilo dovolj in tako so njune dereze ostale na nahrbtnikih kljub že precej poledeneli potki. Zame vsekakor nepozabna krstna tura s fantoma.

05 Avgust 2018, 13: 07

Desna smer v Ojstrici

Že marca, ko smo plezali Sneguljčico v vzhodni steni Ojstrice, je padla ideja, da se poleti s Pivarjem zaženeva še v severno steno te mogočne in strme gore. Tako sva v tednu pred 28. julijem (dan napada) pridobila nekaj koristnih informacij in pobud ter napoved lepega, stabilnega vremena. 

Tako sva se v petek po službi iz Ljubljane odpeljala proti Kamniku in naprej v Logarsko dolino. Malo pred deseto zvečer pa sva prisopihala na Klemenčo jamo, kjer naju je sprejela pisana druščina in prijazen oskrbnik. Po dvojčku piv se odpraviva spat. A glej ga zlomka. Ob pol treh me prebudi glasno smrčanje. V bližini je smrčal mlajši poba (nalit), ki ga nikakor ni bilo za zbudit. Vse dokler mu nisem njegove odeje potegnil čez nos. Po parih poskusih se je vendarle toliko umiril, da sem lahko še malo zadremal.

Zjutraj pa akcija. Po zajtrku in kavici se odpraviva k najnižji točki severne stene Ojstrice.Tam se odločiva, da nekaj začetnih metrov splezava prosto. Tako sva prišla do treh votlin. Tam pa sva se, zaradi velike izpostavljenosti in prehoda po mokrih, zelo strmih travah, vendarle navezala. Potem potegneva še štajerca čez drobir in že sva pod strmo steno, kjer se je začela prava plezarija. Smer ponuja lepo plezanje po odlični skali. Je pa veliko plezanja levo-desno. Zato sva kar nekaj časa porabila za prepoznavo pravih prehodov in orientacijo nasploh, čeprav se od daleč s pomočjo skice lepo prepozna smer. Vendar v steni marsikateri detajl, ki se ga od daleč dobro vidi, ostane skrit očem. Vse do zadnje tretjine, se nama ni zdelo nič kaj težavnega, tu pa smer ponudi najprej eno malo težjo, precej izpostavljeno prečko v levo in kasneje še en manjši previs, seveda spet v prečki v levo. Zadnji raztežaj pa sem menda malo priredil, saj naj bi smer potekala po nekakšnem žlebu, mene pa je pred tem zapeljala ena zelo strma poč, ki se ji nisem mogel upreti. Oba sva bila zelo navdušena, tako nad zadnjo počjo, kot tudi nad celotno smerjo. Za smer sva porabila 7,5h. Priporočava!!!  Vaša tast in Birer

29 Marec 2018, 17: 25

Pomladanska Sneguljčica

Prejšnjo sredo je na ferajnu padla ideja, da bi šli v soboto kaj splezat. Zainteresirani akterji smo takoj staknili glave. Padla je groba lokacija. Dokončen dogovor pa v petek zvečer. Tako smo v soboto ob 4.uri zjutraj iz Ljubljane odrinili v Robanov kot. Željena smer Sneguljčica. Po dokaj dolgem dostopu, smo le prišli pod smer, kjer smo si nadeli opremo. Vrvi smo še za nekaj časa pustili v nahrbtnikih, kajti pred seboj smo imeli še nekaj gaženja. Navezali smo se v spodnjem delu grape, ki je očem iz doline dobro skrita. Bošt je prevzel oba štrika, s Pivarjem pa sva vsak enega. Ledu je bilo dovolj za kvalitetno plezanje, za lahko izdelavo štanta pa nikakor ne. Tako sva z Matejem, med zmrzovanjem, kar nekaj časa modrovala, kaj hudimana Bošt počne tam zgoraj. Precej vijakov je zavil in snega sprožil na naju, preden je izdelal varen štant tik pod najtežjim delom smeri- ledno zaveso z naklonom nad 90°. Ko smo tudi to dali čez, sta nas čakala še dva raztežaja lažjega plezanja in prispeli smo do vrha Sneguljčice. "Je blo kr težko!"

Med pavzo na vrhu, smo pogledovali tudi proti Mehovem izstopu iz stene. Vendar nas dolgo snežišče do tam nikakor ni navdušilo (beri-udiranje do riti), zato smo se obrnili proti levi in po sosednji grapi, čez par skokov, v Boštovem ritmu, odhiteli proti dolini.

Na našo srečo smo bili pri dostopu kot tudi sestopu po dolini dovolj glasni, da nismo presenetili medveda, ki smo ga obakrat srečali! 

© 2018 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani: dpoint.si