Marjeta Kralj

Marjeta Kralj

16 Januar 2019, 21: 01

Jaki Železničarjevi junaki

Temperature so se spustile dovolj nizko, da smo morali ta vikend z Andrejo, Edotom, Markotom in pridruženim Juretom v Logarsko dolino pofirbcat rezultate. Bik nam vsaj za začetek ni preveč dišal, zato smo za roge prijeli Avtocesto. Eden izmed najmanj zahtevnih slapov v dolini za nas, jake Železničarjeve junake, seveda ni predstavljal težav, zato smo ga nazadnje kar posolirali. V Palenku so se nam že nekaj bolj zatresle hlače, a smo izšli brez vsake nesreče. Po krepčilnem spancu na Okrešlju pa se je bilo naslednji dan vendarle treba spraviti nad bika. »Po levi, po desni ali po sredini?« je kar nekam dolgo šla debata, ko smo stali pred zvonastim 40-metrskim vstopom v Slap pod Sušico. Nazadnje se je Marko le opogumil in v cikcaku (jaka finta :)) premagal veličastno ledeno zaveso. Izplezali smo na pot na Klemenčo jamo, ki seka slap nekje na sredini, saj vrhnji del niti na pogled niti po pripovedovanju predhodnikov ni bil dobro narejen (odličen izgovor, ali?!). Tudi Palenk in Avtocesta sicer nista bila ravno najbolj pri močeh, a je bilo ledu vseeno dovolj, da je bil vikend v Logarski odličen!

03 Oktober 2018, 17: 30

Stüdlgrat

Od višine se zvrti, zato smo šli. S Tastom, Lomačino in Pivarjem nabirat višince in ledeniške izkušnje na Veliki klek, tokrat prek jugovzhodnega grebena. Za količine izrečene jamrarije smo imeli težav presenteljivo malo, pravzaprav nobene. Ledenik je prijazno razgalil svoje razpoke, kdor se med njimi ni znašel, pa se je lahko "prešvercal" s sledenjem kakšni drugi navezi. Pred, na in za grebenom je bilo dovolj ljudi, da skice ni bilo treba niti izvleči iz žepa. "Štange" in rinke za varovanje na grebenu so se ponujale same od sebe. Gora je tokrat pokazala svoj mili obraz, v toplem soncu in idiličnem brezvetrju pa smo se sploh počutili bolj na nedeljskem izletu kot na resni plezalski preizkušnji.

24 Oktober 2017, 11: 02

Alpinistka na 4000-tisočaku

Prelepa, a strašna. Takšna se je zdela Piz Bernina po klasičnem Biancogratu najmanj izkušenemu delu odprave. A ga dvomi niso odvrnili. Še dobro. Smer se je res izkazala za čudovito, od strašnosti pa je ostalo bolj malo. Na švicarsko lepotico smo pod Boštovim mentorstvom prilezli vsi: Klobuk, David, Mlaka in Marjeta. "Kompleksna tura brez kompleksne ocene," je opis najbrž najbolje zadel naš mentor.

Kar seveda ne pomeni, da nismo garali. Pesek do izhodiščne Tschierva Hütte se zna dodobra vžreti v ude, nas pa je očitno tako zdelal, da smo ob prvi priložnosti - se pravi ob prvi koči - takoj prostaško raztegnili krake. Prizor je moral biti strašen, a bojazljivost drugih planincev nam je šla na roke in šele urini kazalci so nas pregnali više. Na škrbini Fuorcal Prievlusa so fantje dokazali, da znajo lopato vihteti kot možje, saj je bivak stal še pred večerjo. "Gospodična" si je medtem belila glavo, kako bo z derezami in cepini naslednji dan opletala po napol ometeni steni. "Nikoli ni tako težko, kot kaže sprva," je izkušeno miril Bošt.

Z vsakim korakom je šlo lažje in hitreje. Snega je bilo ravno dovolj, da so dereze in cepini grabili, hkrati pa belina ni prekrila niti večine že navrtanih varovališč in sidrišč niti naravnih možnosti zanje. Tudi med golimi skalami in po nekaj zaplatah ledu je šlo brez bistvenih težav, med precej naravnimi prehodi pa z orientacijo ni bilo sile. In vendar nam je čas povsem ušel izpod nadzora. Nekaj prvotnega obotavljanja, malce kondicijskega izčrpavanja na sicer prekrasni rebri, neubogljiv abzajl in par zoprnih odsekov v obeh detajlih so nam kradli minute, da smo izplezali šele do večera. Ne glede na to smo si za batine dveh novopecenih osvajalcev 4000-tisocakov z veseljem vzeli dovolj casa :D.

Drugo noč smo prebili na koči Marco e Rosa, zjutraj pa zarana po menda nekomu naročeni (beri uhojeni) gazi brez vsakih težav čez ledeniški venec nazaj v dolino. Kondicijsko zahtevna tura, ki se tudi po zaslugi našega mentorja ni končala z nerešljivimi detajli, za kar mu gresta večna čast in hvala!

© 2019 Alpinistični odsek Železničar