×

Sporočilo

Piškotki

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na tej spletni strani?

Več o piškotkih

Ime piškotka Izvor Namen piškotka in njegovo trajanje
Sejni piškotki www.aozeleznicar.org Piškotki zagotavljajo delovanje spletnega mesta. Veljavni so do zaprtja spletnega brskalnika.
plg_system_eprivacy .www.aozeleznicar.org Piškotki omogočajo sprejemanje in zavračanje piškotkov na spletnem mestu. Veljavni so 30 dni.
joomla_user_state www.aozeleznicar.org Piškotki potrebni za prijavo v spletno mesto in objavljanje novičk. Veljavni so do zaprtja spletnega brskalnika.
Piškotkov niste sprejeli. Še vedno si lahko premislite.

Matej Pivar

Matej Pivar

V petek po službi smo z Lomačino in Drejcem odbrzeli proti najvišjemu vrhu Avstrije. Za cilj smo si zadali prečenje grebena Glocknerwand. Ob 18h smo prispeli do parkinga na koncu ceste od vasi Kals am Großglockner in po uri in pol dosegli Stüdlhütte, vmes pa se čudili »češki šerpi« in njegovi lastnici.. (slika 2).

Zbudili smo se ob 4h misleč, da bomo med prvimi zarili proti ledeniku. Zmota, že cela vrsta lučk maha proti ledeniku. Hitro smo se spakirali in gasa za njimi. Večina navez se je na to na srečo podala proti grebenu Stüdlgrat, le dve navezi poleg nas pa sta se odcepili v levo proti Glocknerwandu. Samo prečenje ledenika je šlo brez težav, saj ni bilo svežega snega, tako da smo brez težav navigirali med razpokami.

Do vznožja grebena smo pristopili okrog 7.30, pozajtrkovali, se opremili in vstopili na zelo izpostavljen greben. Greben se začne z lažjim poplezavanjem po zelo izpostavljenem rahlo naloženem razu proti prvemu vrhu Glocknerwanda in od tod naprej, še na nekaj stolpičev višjih od 3700 mnv. Razgledi so vseskozi fenomenalni, skala dobra, orientacija preprosta, če slediš grebenskemu razu. Možnosti za varovanje je veliko. Po priporočilih, smo s seboj vzeli po dva BD frenda 1 in 2, saj pašejo v vsako drugo poko, imaš pa vmes tudi na nekaj klinov in svedrovcev. Sidrišča za spuste so opremljena, je pa veliko tudi plezanja navzdol.

Okoli 15h smo dosegli sedlo med Glocknerhornom in Grossglocknerjem. Na sedlu smo vedeli, da je večinski del plezarije za nami, da bo vreme zdržalo in da imamo samo še nekaj daljših raztežajev po Severozahodnem grebenu do našega cilja. Severozahodni greben nudi odlično plezanje v bolj kompaktni skali, sploh pa je super to, da ni več spustov po vrvi, samo še navzgor na najvišji vrh vzhodnih Alp.

Vrh smo dosegli 9 ur po vstopu - veselje, stisk rok, temnih oblakov nikjer, popili zadnje kaplje vode, pospravili robo in se pripravili na sestop po normalki proti koči Erzherzog Johann na zelo pričakovano in »drago« coca-colo.

Med krajšo pavzo pri koči, so se okrog vrha Grossglocknerja začeli kopičiti oblaki, zato smo se čim hitreje odpravili proti ledeniku. Med prečenjem ledenika nas je ujel dež s sodro, vodna gladina v ledeniških jezerih se je hitro dvignila in nastali so hudourniki, ki so nam zapirali pot. Ovire smo premagovali s skoki čez najlažja mesta in se tako hitro znašli v lažjem svetu. Mokri do gat smo okrog 21 ure sestopili do avta.

Skratka, nepozabno in čudovito hkrati pa tudi kar naporno, sploh za noge, ki niso vajene težkih čevljev.

© 2018 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani: dpoint.si