×

Sporočilo

Piškotki

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na tej spletni strani?

Več o piškotkih

Ime piškotka Izvor Namen piškotka in njegovo trajanje
Sejni piškotki www.aozeleznicar.org Piškotki zagotavljajo delovanje spletnega mesta. Veljavni so do zaprtja spletnega brskalnika.
plg_system_eprivacy .www.aozeleznicar.org Piškotki omogočajo sprejemanje in zavračanje piškotkov na spletnem mestu. Veljavni so 30 dni.
joomla_user_state www.aozeleznicar.org Piškotki potrebni za prijavo v spletno mesto in objavljanje novičk. Veljavni so do zaprtja spletnega brskalnika.
Piškotkov niste sprejeli. Še vedno si lahko premislite.

Vesna

Vesna

06 November 2018, 16: 29

Počitnice v Paklenici

Med 31.10. in 4.11. se je majhna delegacija Železničarjev odpravila v Paklenico. Nekateri smo prvič tipali ostro pakleniško skalo (in na njej pospešeno obrabljali plezalke), drugi so že točno vedeli, kam se gre na kavo/pivo.

In kaj smo počeli/ugotovili?

  • Kljub neobetavni vremenski napovedi smo vsak dan plezali. In nekatere dni tudi sušili opremo, a to je že druga zgodba. Klima, ki greje na 30°C in piha direktno na premočene obleke in čevlje, preverjeno dela čudeže. Vsaj pri sušenju, na splošno počutje prisotnih in kakovost spanca tovrstna vročina ne deluje najbolje.
  • Ajda po prisilni pavzi spet pleza. Držimo pesti, da bo z gležnjem sčasoma še boljše!
  • Spužva je Matjaža in Anžeta popeljal čez Danajo (5b), nato pa so zlezli še Brid za veliki čekić (5b+). Bojda je bilo noro dobro. Kot pingvini so se tlačili skozi kamin in se borili z zahtevnimi prečkami. Matjaž je imel še cel večer nasmeh na (nekoliko utrujenem) obrazu.
  • Mlajši pripravniki so vrhunsko izpeljali “palačinka party”. Spužva obvlada peko in dinamično obračanje palačink.
  • Manca me je popeljala čez Bora Boro (6a). Moje občudovanje je raslo iz cuga v cug in doživelo kulminacijo tam nekje med 5m oddaljenima svedroma sredi neradodarne plate v 6a-jki. Smer mi je bila zelo všeč, super za naplezat se, za povrh pa še razgledi na morje. Manca je smer seveda zlezla prosto, jaz pa sem vendarle plezala v A0a kuku. ;)
  • Zala je splezala svojo prvo (in drugo in tretjo in …) smer v enakovredni navezi. Bravo in naj jih bo še veliko!
  • Rašičani so organizirali “žurko ferajnov”, kjer so skupaj s Kranjčani prikazali občudovanja vredno predstavo. Ampak jaz nisem specialist za te reči, vprašajte koga drugega. Če se še spomni. :P
  • V Paklenici se počutiš kot doma, neslovenci so v manjšini. Ali pa njihovi glasovi med stenami kanjona ne odmevajo tako bučno.
  • Uspešno smo namestili (in pobrali) tudi nekaj metuljev in zatičev. Hvala Mihatu in Mateju, ki sta nam jih posodila! :)
  • Nekateri so uspeli priti celo do morja in malo počofotati. Drugi smo za takšne otročarije pač preresni in smo se raje kopali v dežju. Še posebno resnost so izkazali Blaž, Matjaž in Zala, ki so smer Oprosti mi pape preplezali v nalivu (in bili nad smerjo vseeno navdušeni). Zgleda je res luštna.

Plezali smo (nekatere smeri v navezah z Anžetom V, Janezom K, Markotom G in Petrom H iz AO Rašica): Oliver Dragojević, Bijela rampa, Oprosti mi pape, Nosorog, Zubatac, Izdruženo rebro, Josipa Debeljaka, Tinin smjer in njena desna varianta, Sjeverno rebro, Flex & Rex, Celjski stup, Danaja, Brid za veliki čekić, Bora bora, Juha, Dreaming the lost friends, Zimski cvijet.

Za vas smo uživali: Ajda T, Rok S, Tea B, Spužva, Blaž V, Manca F, Zala S, Belić in jaz.

(slike smo prispevali vsi po malem)

16 Oktober 2018, 13: 10

Smer Debelakove v Mojstrovki

V nedeljo je bil dan za plezat! :D Ob prvem svitu smo se David K., Zala S. in Vesna I. podali proti severni steni Velike Mojstrovke. Že dostop je bil lep, a tudi kar kompleksen. Razglede so nam še polepšale jutranje barve (ob katerih sem kot ponavadi "dol padala", čeprav sem svoje navdušenje nekako krotila) in zlato obarvani macesni. Kmalu pa se je naša pozornost preusmerila na "drek-kurac"* pod nogami in ko smo se prebili še čez zadnjo ozko poličko, smo se znašli v lopi pri vstopu v smer. In hop, težo iz nahrbtnika na pas, pa gremo.

Že ob prebiranju opisa sem dobila vtis, da je smer orientacijsko kar zapletena. Levo, pa desno, pa levo, po polici, skozi žleb, pa v loku desno, potem spet prečka, nato zajeda, pa po razu ... Davidu pa vse skupaj ni povzročalo težav in zlahka naju je popeljal čez celotno smer. In to brez plezalk!

Plezanje je potekalo ob zavistnem opazovanju s soncem obsijanih pobočji, spraševanju "pa kaka štirka je zdej to no?!", ugotavljanju "ah, saj kar gre", hukanjem v premrle prste in treniranjem položaja želve ob vzklikih "kamen". V steni smo sicer samevali in na vsakem sidrišču uživali ob novih razgledih. Lepooo! :D O tem, kako fino je, ko smer kar traja in traja ter je pod tabo en sam luft, sploh ne bom izgubljala besed. :D :D

Smer je res lepa, poteka po zanimivih prehodih, tudi skala je na nekaterih delih prav odlična. Proti koncu smeri nas razveseli čudovito plezanje in "dolomitski prijemi", ki jih obljublja Mihelič. Ena najboljših stvari pa je konec smeri, kajti po prijetnem kaminu dejansko stopiš iz stene direktno na vršno planoto Velike Mojstrovke. Vrhunsko! :)

Edina slabost je, da je treba zabiti in izbiti kakšen klin. Ker Davida očitno nekaj hudo jezi, kline zabije tako, da jih ni prav nič lahko izbiti. Z Zalo sva bili bolj ali manj uspešni, sva se pa ob izbijanju definitivno (končno) segreli. Za razliko od Davida, ki se je medtem počasi staral na sidrišču in v samotnem mrazu zavijal z očmi ob milozvočnih "tok, tok, tok". Za domačo nalogo morava razmisliti, na koga ali kaj želiva stresati jezo med izbijanjem klinov in ob prvi priliki spet malo povaditi.

Dan smo zaključili pri Aljažu (tj. pri firerju), kjer smo se udeležili naključnega sestanka odseka - nabralo se nas je kar 13. Pogrešali smo načelnika.

*ljubkovalno ime za šoder

Zapisali: Zala in V.
Fotografirali: vsi trije (pri gledanju slik pa malo nagibajte glavo in delajte stoje na rokah :P)

02 Oktober 2018, 09: 26

Plošče pod Stadorjem

Bil je že skrajni čas za akcijo in z Matjažem sva v soboto končno prišla na svoj račun. Strah pred prezebanjem in mrzlo skalo naju je pregnal v plošče pod Stadorjem, kjer najdemo nekaj navrtanih večraztežajk. Dobila sva kar sva iskala - poletno vročino. :D Edino na kratke hlače sva oba pozabila.

Najprej sva splezala Peruniko (IV+, 180m). Smer je lepa, zvadila sva različne tehnike plezanja po "radiatorčkih", potrenirala kak gib brez grifov (ker jih pač ni bilo oz. sva jih oba spregledala) in se naužila platk. Priporočeni sestop je z abzajli po smeri, zato sva spoznala tudi skoraj vse čare abzajla v praksi. Bilo je nekaj debat o tem, katera drevesa so zaupanja vredna in pod katerimi je dovolj malo rastja. Matjaž ima odličen nos za to! Z veseljem pa sva spustila lekcijo "štrik se mi je zataknil".

Potem sva se zapodila še v smer Muštace (V-/III, 180m). Tudi ta smer nama je bila všeč, čeprav je v srednjem delu malo bolj poraščena (posledična slaba vidljivost pa malo oteži orientacijo). Refren smeri so seveda spet platke, vendar je vmes kakšen meter tudi malo drugačen. Mene je predvsem navdušila količina skalnih ušes, ki sem jih našla v 2. raztežaju. :D Sestop je potekal po isti pisti kot prejšnji, vendar sva vseeno ugotovila, da abzajli vzamejo precej časa.

Smeri sta lahki, navrtani sicer bolj poredko, ampak se vmes najde kako primerno drevo in skalno uho. Poudariti moram še, da je večina štantov v obeh smereh izjemno udobnih (beri: sedečih) in da so razgledi tekom cele smeri prav lepi. Sploh za oči, ki hribe ponavadi gledajo z druge strani Vršiča.

Lep dan sva zaključila še z namakanjem nog v Soči (no, ta ni bila prav nič poletno vroča) in upanjem, da bo letos čas in vreme še za kakšno plezarijo.

V soboto, 2. junija, je potekala težko pričakovana skupna tura AŠ - plezanje v hribih. Jupi! :D Ker so meteorologi napovedovali hude nevihte, se je tura iz dvodnevne prelevila le v enodnevno. Tako smo v soboto zjutraj polni pričakovanj odkorakali proti Kamniškemu sedlu.

Bošt je z Manco F. in Karmen zakorakal proti Kratkohlači v Planjavi. Naveza je s smerjo opravila brez težav. Govorilo se je o kaminih, krušljivi skali, slikovitem prestopu čez razpoko, pomanjkanju sonca in poslušanju komunikacije preostalih dveh navez v Brani.

Vanč se je z Janom in Matjažem podal v Zajedo v Brani. Čakale so jih “šalce do komolcev”, zanimive prečke in, kdo bi si mislil, majavi oprimki. Morda velja omeniti, da so smer uspešno splezali le s sliko stene z vrisano smerjo, skica se jim je namreč naložila šele v dolini.

Kruh je Manco Č. in mene popeljal v Zgornji steber s Šijo. Prijetno poplezavanje, opazovanje preostalih dveh navez in vedno lepši razgledi so se sčasoma prelevili v čudovito grebensko “pot”, ki nas je pripeljala na vrh Brane.

Ob prvih (in redkih) dežnih kapljah smo se zbrali pri koči na Kamniškem sedlu, kjer so tovariši končno prišli na svoj račun; sendviči so bili baje dobri. Po prijetnem klepetu smo se zapodili proti dolini. Ne vem, kaj se je po glavah podilo vodjem navez, tečajniki pa smo bili polni vtisov, navdušenja, upov, da bomo kmalu spet poplezavali po stenah, in hvaležnosti, da so si Bošt, Vanč in Kruh vzeli čas za nas. Še enkrat hvala! :)

(Slike sta prispevali Manci Č. in F.)

© 2018 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani: dpoint.si