Vesna

Vesna

Kratka Nemška + Zimmer-Jahn v Triglavu ali vse je enkrat prvič

Dogovarjanje za četrtkovo plezanje me je postavilo pred težko dilemo - naj izberem težjo smer, kjer se bom gotovo konkretno naplezala, ali izkoristim priložnost in prvič spoznam severno triglavsko steno? Ker je želja po drugi možnosti živa že kar dolgo, se je tehtnica prevesila njej v prid in zato smo se v četrtek z Lano in Urbanom (AO Domžale) podali proti Nemški smeri (IV-/II-III, 500+300m), ki je Urban še ni plezal. Za Lano pa je bila to sploh prva smer v hribih, tako da čestitke! :D

Vse do Nemškega turnca se nam je skica iz Slovenskih sten zdela točna in dovolj natančna, da smo napredovali brez zapletov in precej hitro. Luštna smer, prav prijetno poplezavanje. Pa še noge niso trpele, ker so lahko uživale v udobju in toploti čevlja. Malo sem pogrešala izpostavljenost, ampak zaradi same konfiguracije stene in še meglic, ki so se podile okrog nas, pravega lufta pod nogami pač ni bilo za občudovat. Skala je ok, je pa precej naloženo. Na turncu smo si vzeli čas za krajši postanek, listanje po vpisni knjigi in občudovanje Skalaškega turnca, Ladje … Zame je bilo vse skupaj pravo raziskovanje novega okolja. :D

Za nadaljevanje smo izbrali izstop Zimmer-Jahn, kjer pa smo očitno nekje zgrešili (ugibam, da smo šli preveč v levo). Malo nad izstopom iz grape smo se ponovno navezali, saj zadeva ni izgledala tako simpl kot je obljubljala skica. Še sreča! Pred nami je bil najtežji raztežaj celega dne, večinoma sami negativni grifi, za zaključek pa še prav konkreten kamin. Tudi Urbanov nasvet o plezalkah se mi je zdel na mestu. :) Vendar se ta varianta očitno kar pleza, saj smo našli nekaj klinov, enega pa tudi sami pustili v steni. Nadaljevanje je spet potekalo brez zapletov, zadnji raztežaj izstopa mi je bil še posebno všeč, saj ponudi nekaj prav lepih gibov. Za info: na koncu smeri je v skali rinka za štant.

Sledil je sprehod po lepo vidni stezici do Triglavskih podov in dalje do markirane poti, uživanje v lepi okolici, pozdravljanje pohodnikov, še kozoroge smo videli. Sestopili smo po poti čez Prag, nekoliko bolj molčeči kot preko dneva, vsaj jaz sem se izgubila v mislih ob spraševanju, kaj se spet dogaja z mojim kolenom. Mnja, bo že. :/

Skratka bilo je zelo lepo popotovanje po Steni, super tura, gotovo nepozabna. :) Moram priznati, da sem pričakovala zahtevnejšo in bistveno bolj naporno smer, nekako nisem verjela, da bodo nizke ocene tudi v praksi izpadle lahkotno. In definitivno tura, ki vzbudi željo po še, tudi zaradi mnogih Urbanovih priporočil o lepih smereh. :D

Mimogrede: na vstopu v smer smo našli čelko, če jo kdo pogreša (https://www.hribi.net/malioglasi.asp?id=6122).

 

Tapeta v Prisanku ali nedeljski izlet v vprašljivi skali

V soboto smo z Gregorjem (AO Matica) in Zalo plezali navrtano smer Tapeta v južni steni Prisanka (V+/IV, 250m). Dostop je preprost, z grebenske poti na Prisank se odcepimo na travah, mesto je označeno z možicem. Od tam po slabše vidni stezici prečimo strme trave ter grapo (v spodnjem delu) in se nato vzpnemo po travah do vstopa v smer.

Govori se, da se smer ponaša z vrhunsko skalo in posledično so bila naša pričakovanja previsoka. Gregoru se je v 1. raztežaju odlomila večja skala, v kosih odletela proti nama z Zalo, Gregor pa je na srečo “le” zdrsel kakšnih 6m nižje. Uh, srčni utrip mi je kar narasel. Na srečo smo vsi v redu, Gregor jo je odnesel z nekaj praskami in strganim paščkom na uri. Definitivno pa je presenetil z mirnostjo, saj je kar takoj zagrizel nazaj in brez kakršnih koli težav odplezal celotno smer. Z nekaj več trkanja po grifih, a vseeno: svaka čast! V naslednjih raztežajih smer postreže z lepim plezanjem, precej je platk, vendar se nam je vsem zdelo plezanje precej lažje od navedenih ocen na skici. Tudi tu ni ravno vsakemu oprimku/stopu za zaupati, vendar so vsaj platke kompaktne. ;)

Na vrhu smeri malo posedimo, se odločimo, da bo tole nedeljski izlet, pa čeprav je šele sobota, in zato opustimo plane o še eni smeri. Vseeno se po zlizani poti povzpnemo na vrh Prisanka, poležimo, uživamo v razgledih in počasi sestopimo po slovenski poti (zame spet en zamišljen sestop, ampak kot rečeno, bo že xD). Super dan v dobri družbi in lepi smeri, pravzaprav tako prijeten, da ga ša pripetljaj iz 1. raztežaja ni pokvaril.

Za konec pa še čestitke Zali za prvo vožnjo na Vršič! Maš to!

 

Pstuh v Grebencu ali nedeljski izlet s pohodniško klapo

Organizacija ta vikend ni bila na moji strani, zato sem se v nedeljo spet vozila na Vršič (na srečo ob skoraj pozni človeški uri). S Katarino in Timom smo se podali pod navrtano smer Pstuh (IV+/III-IV, 200m). Skica in opis na plezanje.net sta ustrezna in glede na gostoto svedrov tudi povsem zadostna. Skala je kakršna je, ni krize, ravno vsega pa človek vseeno noče prijemati. Stena je tudi precej naložena. Dolgi raztežaji v kombinaciji s starim in težkim cvilingom poskrbijo za izdatno ogrevanje naprej plezajočega, vendar sva s Katarino zmogli tudi to (jaz sem res želela vaditi plezanje v vodstvu in Katarina se je javila za IV+ cug, zato se je Tim pustil peljati čez smer).

Pred/med/po plezanju smo pokramljali še z Rašiško navezo v sosednji smeri in nasploh nadvse uživali. Obvezno posedanje na sončnih travah na vrhu smeri, zafrkancija čez “influencerje” na Instagramu (po tem, ko sta mi razložila, kaj to sploh je xD), update glede vsega kar se nam dogaja zadnje čase … Skratka, debate so pokrivale vse od skrajno neprimernih do resnih življenjskih tem. Že dolgo nismo šli kam skupaj, zato je bilo res fletno (če uporabim Rokov izraz).

Sestop je enostaven in kratek (moje koleno je bilo navdušeno, tisti “bo že” iz prejšnjih dni je končno prijel), del poti so markacisti pred kratkim prav lepo uredili. Sledil je še skok v Jasno in obvezna analiza (oz. nadaljevanje debatnega krožka).

 

Naj topla jesen še traja, meni se pleza! :)

19 avgust 2019, 20: 01

Severni raz Visoke bele špice

Pravijo, da bolje pozno kot nikoli, in ker za vikend ni bilo časa za pisanje, prihaja tole poročilo s precejšnjo zamudo. Na praznični četrtek smo z Niko in Nežo plezale Severni raz Visoke bele špice. Ker smo se vse prvič podale v Bele vode in ker jih Mihelič opiše z besedami “V te gore pojdi, kadar se ti zahoče užitka ....”, so bila pričakovanja velika. In na koncu tudi izpoljnena. :D

Okolico bivaka Gorizia so nam opisali kot čudovit prostor za prenočevanje pod zvezdami, zato smo že v sredo zvečer s težkimi nahrbtniki zagrizle v breg. Ko smo prispele do bivaka, je sledil manjši šok - mraz, veter ter nabito polna bivaka. Na srečo se je izkazalo, da so bivaka zapolnili večinoma planinci, poleg nas je bila tam le še ena italijanska naveza. Nika in Neža sta hitro sklenili, da je premrzlo za spanje zunaj. Mene pa je iz razdvojenosti rešilo pomanjkanje prostora v bivaku, in tako sem si postlala kar zunaj. Mimogrede, pri bivaku je posoda z deževnico, sicer pa se zadnja pitna voda nahaja v bližini koče Brunner.

Četrtkovo jutro je bilo polno vzdihljajev ob lepih razgledih (norooo <3), opazovanja kozorogov v bližini ter počasnega pripravljanja na odhod (v želji, da bi se skala malo segrela in bi nas med plezanjem manj zeblo smo štartale nekoliko kasneje). Rezultat: vseeno me je zeblo. Od bivaka se linijo smeri vidi kot na dlani, do vstopa je cca. 5 minut. Vodenje naveze je prevzela Nika (in ga opravila z odliko), z Nežo pa sva tvorili podporno ekipo.

Smer ponuja zelo lepo plezarijo v odlični skali (le v 1. raztežaju je bilo mičkeno naloženo) in nas je vsekakor navdušila. Sicer precej vijuga sem in tja, tako da se do vrha nabere veliko število raztežajev (vsaj glede na višino smeri), kot nakazuje tudi skica v Miheličevem vodničku. Morda bi omenila, da je prvo sidrišče urejeno na skalno uho, bolj na desni strani rampe, več kot 40m od vstopa, in da v prvem raztežaju nismo našle kaj dosti klinov. V nadaljevanju smeri pa so sidrišča navrtana, pa tudi vmesnih klinov sploh ni tako malo. Globoka zajeda v 6. raztežaju (IV-) izgleda na prvi pogled kar divje, vendar nam je bila kljub mrazu, ki je vel iz nje, v pravi užitek. Nad njo smo imele nekaj orientacijskih težav; zajedi je treba slediti do konca (k) in se tam povzpeti naravnost navzgor (k) po dobri, a precej strmi skali, nato pa se štant nahaja rahlo na desno, pod škrbino za veliko lusko. Kasneje, v 8. in 9. raztežaju pa res lahko kar vriskaš od veselja; skala je vrhunska, izpostavljenost pa tudi. :D

Pri sestopu smo najprej sledile možicem do prvega sidrišča za abzajl (pruski) in od tam opravile kar dolg prvi abzajl mimo dveh vmesnih sidrišč (v reportažah smo prebrale, da večina plezalcev naredi dva abzajla). Takrat pa se je zabava šele začela. Začnemo vleči štrik in kaj kmalu se je zataknil. Vlečemo, vlečemo, pa nič. Ajej. Z Nežo poplezava malo višje, da ujameva oba štrika, po nekaj neuspešnega mahanja z njima pa odplezam in v zadnjih metrih odprusikarim do zgornjega vmesnega sidrišča, uspešno rešim vrv in se od tam spustim dol. Nato na naslednjih prusikih spet uredimo abzajl, se spustimo na sedelce, začnemo vleči štrik in … spet se zatakne. ?!? No ja, malo nam je šlo ob vsej tej bizarnosti že na smeh. Tokrat se žrtvuje Neža, gladko in hitro izpelje vse manevre in se z vmesnega sidrišča spusti do naju. Cela žurka, ni da ni! xD No, sva se pa vsaj z Nežo z nečim oddolžili Niki za plezanje v vodstvu. :) Pa še v praksi smo spoznale, da zataknjen štrik sploh ni nujno katastrofa, čeprav pobere precej časa. Nauk: včasih je bolje delati krajše abzajle.

Nadaljevanje sestopa je enostavno in nam je tudi hitro minilo. Zares dolg dan smo zaključile ob zasluženi pici. Ne vem, če sem že kdaj bila tako utrujena po tako čudoviti, nestresni, lepi in zabavni turi. Ni kaj, z dobro družbo je vse lažje. Res vrhunsko, komaj čakam še! :)

Po nekaj spreminjanja planov (predvsem zaradi vremena, malo pa tudi zaradi logistike), je pretekli vikend izpadel nekako takole.

V petek popoldne sem na hitro stlačila vso opremo v nahrbtnik, upala, da nisem česa pozabila, in bila hkrati že čisto navdušena, da grem naslednji dan končno spet plezat v hribe. :D Tako sem se proti večeru z Barbaro B, Ano D in Matejem O (vsi AO Domžale) povzpela na Kamniško sedlo, kjer je ta vikend potekal Benkotov memorial, ki ga vsako leto organizira AO Domžale. Ampak ker imam veze pri njihovima načelniku in prvi dami, so me vzeli sabo (hvala! :)). Za nedeljo sem bila pa tako ali tako že zmenjena za plezat, prav tako v Kamniških, zato se mi vmes pač ni splačalo hoditi nazaj v Ljubljano.

O socialnih vidikih vikenda ne rabim izgubljati besed, verjetno si vsak lahko predstavlja, kako to gre. ;) V soboto smo se seveda vseeno vsi ob primernih urah podali na “dolge” 10 minutne dostope do izbranih smeri. Jaz sem z Matejem O in Andrejem T plezala Zgornji steber Brane (IV-/II-III, 160m) - skratka, ponavljala sem svojo lansko prvo smer. In bilo je nadvse prijetno. Vmes so nas sicer osvežile (na srečo redke) kaplje dežja, kljub vremenski napovedi sončnega in suhega vremena cel dan. Zato smo se po preplezani smeri zatekli do koče in od tam opazovali sive oblake.

Ampak vreme je uslišalo moje prošnje “sej popoldne bo še sonček in bomo šli spet plezat!”. In tako smo se z Andrejem T in Matejem O (ampak da ne bo pomote, to je bil drugi Andrej kot dopoldne xD) po tem, ko sem jaz protestirala proti smerem z bizarno visokimi ocenami, odpravili proti smeri Meka, med dostopom srečali Aleša, ki nam je svetoval drugo smer, Majska, kjer nam je obljubljal čudovito plezanje v večinoma kompaktni skali. Mene pa je tudi pomiril z izjavo, da je to “le” 5ka. Smer je res lepa. Sicer se začne s previsom, kar je malo nenavadno, ampak sploh ne tako hudo. Pa en buhtelj pride še kmalu po začetku, če si jaz in slediš štriku namesto lažjim prehodom. Sicer pa večino časa plezaš po zajedah, kar mi je bilo zelo všeč. Vmes te čaka še presenetljivo platasta plata, seveda v prečki, da ne bi bilo prelahko. Vsekakor pa se strinjam, da je smer res lepa. Največji šok pa je sledil, ko sem v vodničku prebrala "Majska, IV+, 130m". :o Take 4ke definitivno še nisem plezala.

Večer je poleg druženja minil ob težavah s signalom. Za nedeljo sem bila zmenjena za plezat z Žigo G (AO Matica), načeloma v steni Planjave nad Repovim kotom. Ampak nekoliko poslabšana vremenska napoved ni bila ravno dobra popotnica. Na koncu je Žiga z vso opremo za bivakiranje prišel prespat kar na Kamniško sedlo, za naslednji dan pa sva splanirala dovolj kratko in enostavno smer, da ne bi bilo težav tudi, če se ponovno izkaže, da so se meteorologi zmotili. Pridružil se nama je še Matej O, ker je ostal brez soplezalca. Zjutraj nas je zbudilo sonce in modro nebo brez oblačka. Super, gremo! Podali smo se v smer X (steber Planjave) (IV, 170m). Smer mi je bila lepa, razen na nekaterih mestih, kjer je skala precej krušljiva, je bilo plezanje prav prijetno. Sestop je sicer druga zgodba, trem abzajlom po krušljivi grapi sledi poplezavanje po šodru in travah.

Vikend je bil res super, končno sem spet lahko uživala v hribih, ob novih razgledih na vsakem štantu, šlatanju skale, razpletaju solate iz štrika, zabavnim debatam na štantih in prijetnemu druženju. Cel vikend sem sicer plezala kot druga (luksuz, ki mi je iskreno povedano zelo odgovarjal). Se pa lahko pohvalim z 100% uspešnostjo pri izbijanju klinov. :D Na še več takšnih vikendov!

Ps. Slikovni material je bolj skop, je bilo prelepo, da bi imela ves čas telefon v roki. ;)

10 januar 2019, 14: 50

Miklavževo darilo

 

Preteklo nedeljo smo se Matej Ogorevc, Ana Dragar (oba AO Domžale) in jaz podali iskat Miklavževo darilo, ki se skriva nad Koritnico, v grapi pod Plešivcem. Seveda v upanju, da je že pripravljeno (tj. zaledenelo). Samo menjenje za turo je bilo ekspresno, jaz sem bila itak za že ob omembi besede "slap". Matej, hvala za povabilo! :D

Dostop je bil pester, najprej po cesti, potem "ferata", nekaj cik-caka, potem pa še malo cik-caka po snegu. Tu pa tam se lahko pogrezneš do pasu in se delaš, da je res prava zima. Še nekaj ovinkov in prispemo do na videz izjemno udobnega balvana - na vrhu je čisto raven in porasel s travo. Baje še borovnice rastejo okoli njega. Tam smo bili tudi že prepričani, da naša pot ni bila zaman in da nas darilo res čaka - lepo pomrznjeno (morda manj kot kdaj prej, a vseeno dovolj). Ta čas se je tudi vreme popravilo in razgledi so bili čudoviti.

Tako je bil končno čas za slap. Položni deli sicer niso bili pomrznjeni, ampak ker so mi tudi grape všeč, se res ne morem pritoževati. Ana se morda lahko, ker se ji je vmes pogreznilo tako golboko, da smo ugotovili, da je vode tudi pod snegom kar precej. Tekoče. Ki prav lepo od zgoraj steče v čevelj. Ampak rezervne nogavice in plastična vrečka rešijo vse težave. Na navpičnih delih pa smo se lepo naplezali. Na nekaterih mestih je bil led kar trd, delali so se "talarji" in kak kos ledu je priletel tudi na nas (ampak nič v primerjavi z lansko Mlačco xD). Pa da ne bo kdo mislil, da je to kaj pokvarilo veselje in navdušenje. Zakon je blo!

Sestop je minil hitro, v zgornjem delu nam ga je popestril sneg, kasneje pa smo iz čistega firbca (ki ima izvor že vsaj dobra 3 leta nazaj, mogoče pa še dlje) z markirane poti zavili na lovsko stezo, ki nas je ob nekaj zajlah popeljala ven iz stene. Zgleda je tu dosti gamsov, ker so si lovci pot kar lepo zavarovali.

Kot češnja na torti k Miklavžemu darilu pa moram povedati še, da je čisto nekaj posebnega, ko greš plezat smer, ki so jo prvi splezali Želežničarji (no, vsaj v 2/3-deležu; smer so prvi plezali Poli, Dalenjc in Tedi)! :)

In seveda upam, da bo še dolgo mraz, ker navdušenje nad slapovi še ne pojenja. :D

Slike: ta lepše so od Ane, ostale so pa moje.

01 januar 2019, 21: 16

Raztrgana za hotelom

Na lep popraznični dan smo se David K (aka vodja puta), Nejc E in jaz podali v smer Raztrgana (IV/III, 400m) v sektorju za hotelom v ostenju Begunjščice. Ko smo se enkrat zapodili proti vrhu pravega melišča, je dostop mineval le še v upanju, da nas v smeri čaka kaj trdega snega in ledu. A že prvi pogled na smer me je prepričal, da moram Dedku mrazu napisati pismo in ga lepo prositi za kakšno pošiljko snega. Ali pa vsaj mraza. (Update: poslano; če bo kaj učinka, bomo pa videli)

David se je podal v prvi raztežaj, ki je bil vse prej kot prijazen in lahek. Sama skala, mestoma obupno krušljiva, mi pa s cepini in derezami. Med praskajočimi zvoki je celo David izustil kar nekaj krepkih, raztežaj zaključil še z zoprno prečko in si prislužil večno občudovanje mladih pripravnikov. Resno, vsa čast! Zatem sva se v cug podala še midva z Nejcem, pri čemer se je Nejc (ne)prostovoljno javil, da me odreši izbijanja klinov. Že tako ne vem, kako sem pripraskala do Davida.

Nadaljevanje smeri je bilo bistveno bolj enostavno (Dokaz: Plezali smo ga manj časa kot 1. raztežaj. QED). Smer se ves čas drži proti levi in sledi sistemu grap, tako da razen občasnih skokov in pretepov z rušjem ni bilo več posebnih težavic. Sumim pa, da se razvija mutirana podvrsta ruševja, ki izredno dobro cilja in neprevidne plezalke kar oklofuta. V grapi smo imeli celo občasno občutek, da je vendarle zima, ko smo lahko malo gazili po snegu. Pa da ne bo pomote, sneg ni držal cepinov, te smo morali še vedno zatikati za skale. ;) Ali pa jih zabiti v pomrznjene trave. Spričo globalnega segrevanja tako menimo, da bo "grasstooling" v prihodnosti postal zelo priljubljena disliplina. Poskusite, je kar zabavno.

Na koncu nas je grapa pripeljala do grebena, po katerem smo se le še povzpeli do vrha. Ni bilo sicer tako romantično kot zveni, ker je bil greben ves poraščen. V smeri sicer nismo našli (niti pustili) nobene opreme, saj zgleda ni ravno pogosto plezana.

Opis sestopa v vodničku je zelo skromen "zavijte levo in po melišču sestopite do hotela", vendar povsem natančen. Edino ta "levo" traja kar nekaj časa, pa tudi melišče je precej poraščeno. Tako da smo se lahko dodobra nazabavali z ruševjem. Že v soju čelnih svetilk smo prispeli v dolino, si podali roke in se odpeljali zasluženi pijači naproti. Kot je rekel Nejc, smo preživeli čudovit novemberski dan. :D

David, hvala, da si naju vzel sabo! Zame je bila to prva tovrstna smer in super izkušnja. :) In pa Jan, hvala za posojene cepine!

Slike: so prišle (in mogoče sploh ni bil kriv moj dragi računalnik)! :) Prispevali smo jih vsi. In ker smo pozabili narediti sliko za vnuke (ojej, kakšni amaterji) jo najdete per partes.

06 november 2018, 16: 29

Počitnice v Paklenici

Med 31.10. in 4.11. se je majhna delegacija Železničarjev odpravila v Paklenico. Nekateri smo prvič tipali ostro pakleniško skalo (in na njej pospešeno obrabljali plezalke), drugi so že točno vedeli, kam se gre na kavo/pivo.

In kaj smo počeli/ugotovili?

  • Kljub neobetavni vremenski napovedi smo vsak dan plezali. In nekatere dni tudi sušili opremo, a to je že druga zgodba. Klima, ki greje na 30°C in piha direktno na premočene obleke in čevlje, preverjeno dela čudeže. Vsaj pri sušenju, na splošno počutje prisotnih in kakovost spanca tovrstna vročina ne deluje najbolje.
  • Ajda po prisilni pavzi spet pleza. Držimo pesti, da bo z gležnjem sčasoma še boljše!
  • Spužva je Matjaža in Anžeta popeljal čez Danajo (5b), nato pa so zlezli še Brid za veliki čekić (5b+). Bojda je bilo noro dobro. Kot pingvini so se tlačili skozi kamin in se borili z zahtevnimi prečkami. Matjaž je imel še cel večer nasmeh na (nekoliko utrujenem) obrazu.
  • Mlajši pripravniki so vrhunsko izpeljali “palačinka party”. Spužva obvlada peko in dinamično obračanje palačink.
  • Manca me je popeljala čez Bora Boro (6a). Moje občudovanje je raslo iz cuga v cug in doživelo kulminacijo tam nekje med 5m oddaljenima svedroma sredi neradodarne plate v 6a-jki. Smer mi je bila zelo všeč, super za naplezat se, za povrh pa še razgledi na morje. Manca je smer seveda zlezla prosto, jaz pa sem vendarle plezala v A0a kuku. ;)
  • Zala je splezala svojo prvo (in drugo in tretjo in …) smer v enakovredni navezi. Bravo in naj jih bo še veliko!
  • Rašičani so organizirali “žurko ferajnov”, kjer so skupaj s Kranjčani prikazali občudovanja vredno predstavo. Ampak jaz nisem specialist za te reči, vprašajte koga drugega. Če se še spomni. :P
  • V Paklenici se počutiš kot doma, neslovenci so v manjšini. Ali pa njihovi glasovi med stenami kanjona ne odmevajo tako bučno.
  • Uspešno smo namestili (in pobrali) tudi nekaj metuljev in zatičev. Hvala Mihatu in Mateju, ki sta nam jih posodila! :)
  • Nekateri so uspeli priti celo do morja in malo počofotati. Drugi smo za takšne otročarije pač preresni in smo se raje kopali v dežju. Še posebno resnost so izkazali Blaž, Matjaž in Zala, ki so smer Oprosti mi pape preplezali v nalivu (in bili nad smerjo vseeno navdušeni). Zgleda je res luštna.

Plezali smo (nekatere smeri v navezah z Anžetom V, Janezom K, Markotom G in Petrom H iz AO Rašica): Oliver Dragojević, Bijela rampa, Oprosti mi pape, Nosorog, Zubatac, Izdruženo rebro, Josipa Debeljaka, Tinin smjer in njena desna varianta, Sjeverno rebro, Flex & Rex, Celjski stup, Danaja, Brid za veliki čekić, Bora bora, Juha, Dreaming the lost friends, Zimski cvijet.

Za vas smo uživali: Ajda T, Rok S, Tea B, Spužva, Blaž V, Manca F, Zala S, Belić in jaz.

(slike smo prispevali vsi po malem)

16 oktober 2018, 13: 10

Smer Debelakove v Mojstrovki

V nedeljo je bil dan za plezat! :D Ob prvem svitu smo se David K., Zala S. in Vesna I. podali proti severni steni Velike Mojstrovke. Že dostop je bil lep, a tudi kar kompleksen. Razglede so nam še polepšale jutranje barve (ob katerih sem kot ponavadi "dol padala", čeprav sem svoje navdušenje nekako krotila) in zlato obarvani macesni. Kmalu pa se je naša pozornost preusmerila na "drek-kurac"* pod nogami in ko smo se prebili še čez zadnjo ozko poličko, smo se znašli v lopi pri vstopu v smer. In hop, težo iz nahrbtnika na pas, pa gremo.

Že ob prebiranju opisa sem dobila vtis, da je smer orientacijsko kar zapletena. Levo, pa desno, pa levo, po polici, skozi žleb, pa v loku desno, potem spet prečka, nato zajeda, pa po razu ... Davidu pa vse skupaj ni povzročalo težav in zlahka naju je popeljal čez celotno smer. In to brez plezalk!

Plezanje je potekalo ob zavistnem opazovanju s soncem obsijanih pobočji, spraševanju "pa kaka štirka je zdej to no?!", ugotavljanju "ah, saj kar gre", hukanjem v premrle prste in treniranjem položaja želve ob vzklikih "kamen". V steni smo sicer samevali in na vsakem sidrišču uživali ob novih razgledih. Lepooo! :D O tem, kako fino je, ko smer kar traja in traja ter je pod tabo en sam luft, sploh ne bom izgubljala besed. :D :D

Smer je res lepa, poteka po zanimivih prehodih, tudi skala je na nekaterih delih prav odlična. Proti koncu smeri nas razveseli čudovito plezanje in "dolomitski prijemi", ki jih obljublja Mihelič. Ena najboljših stvari pa je konec smeri, kajti po prijetnem kaminu dejansko stopiš iz stene direktno na vršno planoto Velike Mojstrovke. Vrhunsko! :)

Edina slabost je, da je treba zabiti in izbiti kakšen klin. Ker Davida očitno nekaj hudo jezi, kline zabije tako, da jih ni prav nič lahko izbiti. Z Zalo sva bili bolj ali manj uspešni, sva se pa ob izbijanju definitivno (končno) segreli. Za razliko od Davida, ki se je medtem počasi staral na sidrišču in v samotnem mrazu zavijal z očmi ob milozvočnih "tok, tok, tok". Za domačo nalogo morava razmisliti, na koga ali kaj želiva stresati jezo med izbijanjem klinov in ob prvi priliki spet malo povaditi.

Dan smo zaključili pri Aljažu (tj. pri firerju), kjer smo se udeležili naključnega sestanka odseka - nabralo se nas je kar 13. Pogrešali smo načelnika.

*ljubkovalno ime za šoder

Zapisali: Zala in V.
Fotografirali: vsi trije (pri gledanju slik pa malo nagibajte glavo in delajte stoje na rokah :P)

02 oktober 2018, 09: 26

Plošče pod Stadorjem

Bil je že skrajni čas za akcijo in z Matjažem sva v soboto končno prišla na svoj račun. Strah pred prezebanjem in mrzlo skalo naju je pregnal v plošče pod Stadorjem, kjer najdemo nekaj navrtanih večraztežajk. Dobila sva kar sva iskala - poletno vročino. :D Edino na kratke hlače sva oba pozabila.

Najprej sva splezala Peruniko (IV+, 180m). Smer je lepa, zvadila sva različne tehnike plezanja po "radiatorčkih", potrenirala kak gib brez grifov (ker jih pač ni bilo oz. sva jih oba spregledala) in se naužila platk. Priporočeni sestop je z abzajli po smeri, zato sva spoznala tudi skoraj vse čare abzajla v praksi. Bilo je nekaj debat o tem, katera drevesa so zaupanja vredna in pod katerimi je dovolj malo rastja. Matjaž ima odličen nos za to! Z veseljem pa sva spustila lekcijo "štrik se mi je zataknil".

Potem sva se zapodila še v smer Muštace (V-/III, 180m). Tudi ta smer nama je bila všeč, čeprav je v srednjem delu malo bolj poraščena (posledična slaba vidljivost pa malo oteži orientacijo). Refren smeri so seveda spet platke, vendar je vmes kakšen meter tudi malo drugačen. Mene je predvsem navdušila količina skalnih ušes, ki sem jih našla v 2. raztežaju. :D Sestop je potekal po isti pisti kot prejšnji, vendar sva vseeno ugotovila, da abzajli vzamejo precej časa.

Smeri sta lahki, navrtani sicer bolj poredko, ampak se vmes najde kako primerno drevo in skalno uho. Poudariti moram še, da je večina štantov v obeh smereh izjemno udobnih (beri: sedečih) in da so razgledi tekom cele smeri prav lepi. Sploh za oči, ki hribe ponavadi gledajo z druge strani Vršiča.

Lep dan sva zaključila še z namakanjem nog v Soči (no, ta ni bila prav nič poletno vroča) in upanjem, da bo letos čas in vreme še za kakšno plezarijo.

V soboto, 2. junija, je potekala težko pričakovana skupna tura AŠ - plezanje v hribih. Jupi! :D Ker so meteorologi napovedovali hude nevihte, se je tura iz dvodnevne prelevila le v enodnevno. Tako smo v soboto zjutraj polni pričakovanj odkorakali proti Kamniškemu sedlu.

Bošt je z Manco F. in Karmen zakorakal proti Kratkohlači v Planjavi. Naveza je s smerjo opravila brez težav. Govorilo se je o kaminih, krušljivi skali, slikovitem prestopu čez razpoko, pomanjkanju sonca in poslušanju komunikacije preostalih dveh navez v Brani.

Vanč se je z Janom in Matjažem podal v Zajedo v Brani. Čakale so jih “šalce do komolcev”, zanimive prečke in, kdo bi si mislil, majavi oprimki. Morda velja omeniti, da so smer uspešno splezali le s sliko stene z vrisano smerjo, skica se jim je namreč naložila šele v dolini.

Kruh je Manco Č. in mene popeljal v Zgornji steber s Šijo. Prijetno poplezavanje, opazovanje preostalih dveh navez in vedno lepši razgledi so se sčasoma prelevili v čudovito grebensko “pot”, ki nas je pripeljala na vrh Brane.

Ob prvih (in redkih) dežnih kapljah smo se zbrali pri koči na Kamniškem sedlu, kjer so tovariši končno prišli na svoj račun; sendviči so bili baje dobri. Po prijetnem klepetu smo se zapodili proti dolini. Ne vem, kaj se je po glavah podilo vodjem navez, tečajniki pa smo bili polni vtisov, navdušenja, upov, da bomo kmalu spet poplezavali po stenah, in hvaležnosti, da so si Bošt, Vanč in Kruh vzeli čas za nas. Še enkrat hvala! :)

(Slike sta prispevali Manci Č. in F.)

© 2019 Alpinistični odsek Železničar