×

Sporočilo

Piškotki

Spletna stran za svoje delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z uporabo spletnih piškotkov na tej spletni strani?

Več o piškotkih

Ime piškotka Izvor Namen piškotka in njegovo trajanje
Sejni piškotki www.aozeleznicar.org Piškotki zagotavljajo delovanje spletnega mesta. Veljavni so do zaprtja spletnega brskalnika.
plg_system_eprivacy .www.aozeleznicar.org Piškotki omogočajo sprejemanje in zavračanje piškotkov na spletnem mestu. Veljavni so 30 dni.
joomla_user_state www.aozeleznicar.org Piškotki potrebni za prijavo v spletno mesto in objavljanje novičk. Veljavni so do zaprtja spletnega brskalnika.
Piškotkov niste sprejeli. Še vedno si lahko premislite.

Matjaž

Matjaž

21 Oktober 2018, 16: 01

Vzhodna smer v Mali rinki

Topel (ali pa ne tako topel) sobotni dan je bil kot nalašč še za eno zadnjih letošnjih plezanj v kopni skali. Z Anžetom (AO Rašica) sva se dogovorila za Vzhodno smer v Mali rinki (350m, IV/III).

Vstop v smer je desno od prvih klinov planinske poti čez Turski žleb. Zaradi neizrazitega in lahkega terena imajo spodnji raztežaji več variant. Sama sva izbrala varianto čez kamin, ki nas je pripeljala do žleba. Nadaljevala sva v/ob žlebu rahlo v desno po platah, ki so nudile odlično plezarijo, a so se mi zdele na določenih delih malo težje kot je bila ocena v opisu. Žleb se je zaključil v grapi, ki nas je vodila skozi še en kamin, ki sem ga preplezal po desni strani, verjetno težji varianti, in se zaključila pod trikotno zagozdo. Ker sva imela še dovolj časa in sva si oba še želela dobre plezarije se nisva odločila ne za levo in ne za desno izstopno varianto, ampak sva izbrala direktno (v vodničkih je ni, le v opisih plezalcev; ocena max V), ki nam je ponudila še okoli 50m super plat. Na vrhu nas je pričakalo dolgo pričakovano sonce, ki se nam je izmikalo vse od začetka plezanja. Na vrhu sva tako pogrela prste na rokah in nogah, ki so bili premrzli od hladne skale in še posebaj od hladnega vetra, ki nas je spremljal v drugi polovici smeri.
Smer orientacijsko ni preveč zahtevna in skala je super, le na določenih mestih zna letet kamenje predvsem zaradi štrika. V sami smeri je veliko klinov (nekateri že precej stari), sva jih pa vseeno še nekaj zabila, predvsem za sidrišča v spodnjem delu, kjer je bilo več variant. Stena je poleg plezarije ponudila še fantastične razglede na zlato-oranžno kuliso jesenskih barv v okolici Okrešlja.

Na Okrešlju sva še nazdravila uspešno preplezani smeri (moji prvi v enakovredni navezi) in si ogledala na novo zgrajeno zimsko sobo.


20 Avgust 2018, 16: 20

Centralni steber v Lepi Špici

Po dvotedenskem podolomitskem premoru sem že komaj čakal, da ponovno kaj zlezem. Stabilno avgustovsko vreme je bilo idelano tudi za kakšno daljšo smer. Tako sva se z Boštom odpravila na drugo stran Vršiča. Pot nas je iz Konca 1,5h vodila preko res lepe, nedotaknjene in s prvimi jutranjimi žarki obsijane Ravne doline do melišča pod smerjo. Kljub oddaljenosti in malo daljšemu pristopu, smo si steno delili s še 2 navezama ČAO deklet. 

Sama smer je v prvih 100-150m lahka (I-II) in sva jo premagala nenavezana. Ko se vse skupaj postavi malo bolj pokonci. se naveževa in že v prvih metrih ugotovim, da bo potrebno, kar hitro pozabiti dolomitsko in se privaditi na krušljivo slovensko skalo :) Po naslednjih dveh raztežajih (IV-/III) sem zavoljo stopanja na manjše in stabilnejše stope in hitrosti obupal nad pristopnimi čevlji in nadaljeval v plezalkah. Skala v nadaljnih nekaj raztežajih ni bila nič boljše, izboljša se šele po prečenju v desno do kamina. Zadnjih 200m je vrhunskih, smer se postavi malo bolj pokonci, skala postane boljša in razgledi so vse bolj nori. Tukaj nas smer po zajedi pelje proti vrhu. Za izstop iz zajede je Bošt izbral, kar direktno (težjo) varianto, čez previs, ki me je navdušila in dodala piko na i preplezani smeri. Na vrhu smo v lepem in sončnem vremenu uživali v pogledu na Julijce in Ledvičko pod nama, ki je prav prijetno vabila. 

Sestopila sva s poplezavanjem po Tumovi smeri (300m, II-III), ki ji je sledila dolga pot do avta. Vmes sva se še posladkala z gozdnimi jagodami in borovnicami in osvežila s prav prijetno hladno izvirsko vodo. Celodnevna tura je navdušila s svojo naravo, razgledi in samo smerjo! Priporočam :)

Miha M., Jan P. in Matjaž W. - Kranjska poč v Nad Šitom glava

Po daljši borbi z vremenom in obveznostmi se je v petek 15. junija končno vse poklopilo in smo se po opravljenih službenih obveznostih odpravili proti Vršiču. Najtežji del tega dne se je začel že na dostopu, saj se je kolegoma skoraj teklo do začetka smeri (še zdej ne vem ali je bilo to zaradi tako močne želje po plezanju ali zaradi ohlajene pive in čevapov,ki so čakali na Pozdravu poletju). 

Še pred prečenjem snežišča, ki ga je bilo za okoli 30m, smo se navezali in ga brez težav prečili. Po krajni zevi, ki ni bila prav velika smo se ogreli po zajedi, ki gre rahlo v levo. Nadaljevali proti prvemu kaminu in ga tako ali drugače premagali (tudi z nahrbtnikom na pasu). Pot nas je vodila še v lepši kamin v katerem smo res uživali. Na vrhu nas je pričakalo sonce, velika polica in Gres s pripombo "vseh sidriščnih zank pa res ni treba razvozlat." Nadaljevali smo proti desni in po žlebu do vrha. Na vrhu smo na kratko posedeli, se naužili sonca in se hitro odpravili v dolino, da ja ne bi zamudili piknika :P 

Sama smer je res lepa in skala veliko boljša, nasploh če jo primerjamo z najino prvo preplezano smerjo (Zajeda v Brani). To nam je kot začetnikoma kar pomagalo, da sva lahko veliko bolj uživala v samem plezanju. Hvala Gres, ki si si vzel čas in nama omogočil dobro izkoriščen dan :)

David K. in Vesna I. - Kratkohlača v Planjavi
 
V soboto, 16. junija, je bil čas za krateg pobeg iz realnosti in oddih od napornega tedna. Z Davidom sva se zjutraj zapodila (vsaj tako mi je bilo rečeno) proti Kamniškemu sedlu, se nekako prebila čez ruševje in kmalu stala ob robu snežišča. Opremo nase in gremo! :) Kaj kmalu mi je postalo jasno, da ime smeri zavaja. Veliko bolj kot kratke hlače bi mi prav prišle tople rokavice. 
 
Dvema razmajanima raztežajema je sledil tako lep del smeri, da se mi je kar smejalo. Superca! Na štantu pa sonček; kaj si človek lepšega sploh še lahko želi? Smer je nato postregla s še več lepimi deli in zanimivim okencem. Na koncu sem lahko preizkusila še plezanje v vodstvu, kar je bila super izkušnja. 
 
Na udobnih travah na vrhu smeri je David lahko užival v "sendviču za tovariša", jaz pa sem pozornost namenila strgani naramnici nahrbtnika​​. Sledil je še prijeten sestop v dolino (in vsaj zame nekoliko manj prijeten večer ob zvezkih). Hvala Davidu za družbo in vse nasvete! In kaj naj rečem, tečajniško navdušenje še ne pojenja. ;)

Napisala: Vesna&Matjaž

© 2018 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani: dpoint.si