Pustolovščina se je pričela že v zgodnjih jutranjih urah, ko sem Dina pobrala na končni postaji enke. Odpeljala sva se proti Kamniški Bistrici in kot se spodobi naprej do Jermance. Vse je bilo zaparkirano že vsaj kilometer pred koncem ceste, a sva se trmasto (lenoba je močan motivator) odpeljala naprej, češ, da se bo za sivo kočijo že našel prostor. Poglej ga zlomka, res se je, ob samem robu ceste, kjer se je ta utrujena od divjega rejlija navzgor odločila, da vzame svoj konec. Nič ne de, spakirala sva opremo, na armaturo nalimala listek »avto crknil, prideva kmalu« in oddrvela…