V nedeljo, 30. 6. 2019, smo se dve navezi Željo - Šturm ter Kozjek - Miha Kavčič - Nina Durini odpravili plezat Direktno smer v Vrh Labrje (2326 m). Skope informacije o smeri smo našli na portalu Primorske stene. Nazivna 500 metrska smer je bila s strani Petra Pogdornika in Pavle Kurinčič preplezana leta 1983 v 3 urah. No, če je ocenjena na 3 ure, jo bomo mi skladno s tečajniškim faktorjem zmogli v šestih. In smo šli... Okoli 6:30 smo zapustili Ravni dol in kaj kmalu smo bili impresionirani nad višino in veličino severne stene. Prvi raztežaj je ponujal…
Po predšihtovski Košir-Brelih v NŠG z Janom, sva tokrat z Anžetom (AO Rašica) plezala Igličevo v Mali rinki. Mihelič je obljubljal lepo plezarijo in tudi predpraznični ponedeljek se naju je usmilil z ne preveč sončnim vremenom. Po kobacanju čez krajno zev in prvemu raztežaju, ki je bil precej moker (ponekod je kar teklo po smeri), so sledili lepi raztežaji štiric in petic, ki sva si jih pošteno razdelila. Ko sva že mislila, da sva ven iz najtežjega in da bova res hitro skozi smer pa sva zgrešila (še zdaj ne veva točno kje sva plezala naslednje 4 raztežaje). Tako sva…
V času snega se je moj spisek željenih smeri pridno polnil in sedaj, ko snega povečini ni več... Znotraj Metkovih pogojev za smer je bilo zahtevnost manjša od 6 in manj kot 3 ure dostopa. Pa se mi je že tukaj zataknilo. Ne s težavnostjo, ampak večina daljših smeri, ki jih imam zapisanih, ima skorajda več dostopa. Metek se vda in v mojem izboru potrdi Široko peč in Vzhodni steber. Suuuper. Dogodivščina, oziroma zame kar epska tura, se začne že v ponedeljek, ko zvečer zarineva proti bivaku. Za večerjo burek in taborni ogenj, ki ga zakurijo cimri. Naslednji dan štartava…
Več...
Po nekaj spreminjanja planov (predvsem zaradi vremena, malo pa tudi zaradi logistike), je pretekli vikend izpadel nekako takole. V petek popoldne sem na hitro stlačila vso opremo v nahrbtnik, upala, da nisem česa pozabila, in bila hkrati že čisto navdušena, da grem naslednji dan končno spet plezat v hribe. :D Tako sem se proti večeru z Barbaro B, Ano D in Matejem O (vsi AO Domžale) povzpela na Kamniško sedlo, kjer je ta vikend potekal Benkotov memorial, ki ga vsako leto organizira AO Domžale. Ampak ker imam veze pri njihovima načelniku in prvi dami, so me vzeli sabo (hvala! :)).…
Bolje pozno kot nikoli.... Prejšnji vikend Gres na fb objavi da bi šu plezat in lej to-dobrodošli tudi tečajniki. Zakon, to je za izkoristt in it, zmenva se za sredo. V tork pozno zvečer pridem iz Krka. Premečem stvari iz enga ruzaka v druzga in upam da imam vse. Ker je dostop v moji domeni na hitro pogooglam Jezerski stog. Steza, levo, levo in si mislm, ajde mam to. Malo morgen. Zjutrej z Mijo letiva proti Bohinju, pobereva Gresa in se zapeljemo do Blata. S prve zadanem stezo v desno in si mislm top. Mhm, prvi problem se začne 10min kasnej…
Zdaj očitno že kar standardna "nedeljski štart" naveza v sestavi Liza, Izi in Željo, smo se po načelnikovi najbolj tvegani prostočasni aktivnosti - košarka - odpravili proti ABC v Gozdu Martuljku. Tam smo po očitno že kar standardni navadi načrtovali in se pripravljali na turo, kar se je zavleklo v noč. Zato smo se naslednjega dne v ne najbolj olimpijskem štartu odpravili proti izbrani smeri, ki odraža načelnikovo odločitev, t.j. "S tečajniki plezat v smeri, ki so poznane in ziher!". Izbrali smo Severni raz Male Mojstrovke. To smer sem v preteklosti že plezal s Klobukom, a se je vmes zgodil…
"Svetujem vam, da začnete delati tiste stvari, za katere čutite, da bi jih lahko storili, če se ne bi bali poskusiti. Lotite se prav teh stvari." (William Walker Atkinson) Vdih svežega gorskega zraka v Koncu je bilo tisto, kar me je zjutraj zbudilo. Na koži sem začutila mehak, prijazen hlad in okoli sebe mogočne bukove gozdove. Počutila sem se sproščeno in odlično. Dva koraka in usmerjen pogled nekoliko višje mi odpreta pogled na Kogel in njegovo zračno steno. Sproščenost in odličnost se prevesita v strahospoštovanje in zelo visok pritisk, ki se je višal in višal s počasnim bližanjem zastavljenega cilja.…