18 oktober 2020, 09: 26

Iz poletja v zimo

Napisal
Če sm prejšnjo soboto pretegovala ude v južni steni in se sprehajala v kratkih hlačah je bila ta sobota čisto nasprotje. No, pred poslabšanjem vremena sva se z Gašperjem 10.10 odpravila v Bele vode pogledat če je Diretissima res tako lepa kot vsi pravijo. Pa se kar strinjava. Bele vode res ne razočarajo edino prekratke smeri imajo. Zjutraj na dostopu se je sonce še sramežljivo skrivalo za oblaki, ko pa sva spravljala opremo nase je začelo lepo segrevat steno. Ker ne maram prvih cugov ga z veseljem predam Gašperju. Potem pa dolomitska strmina, šalce do komolcev, še en cug in…
Nedelja se je za nas začela še v temi, ko smo se pobirali po poti in še nekoliko zaspani prispeli na izhodišče. Očitno so nam besede že stekle, saj smo ob pakiranju in zadnjih opravkih ne vede prebudili še speča plezalca. Nekaj besed, »srečno!« in že smo stopali po gozdni poti proti našem cilju (Mali Oltar, smer Bučer Kristan IV-/III, 400m). Blizu bivaka se nam odpre pogled proti stenam Martuljških gora (ki so sicer nekoliko v megli), kjer se pot nadaljuje čez skalovje in melišče proti znanim macesnom. Sledi še nekaj šodra in lažjega poplezavanja, nato pa malica ob pozdravu…
Ne gre za hud alpinističen vzpon, marveč za nekoliko drugačno dogodivščino J. Naša zgodba se je pričela že v petek zjutraj, ko sva z Lučko po »češko« v sivo kočijo naložili ves živež, opremo in kolesi ter se odpeljali na dolgo pot proti Kobaridu. Kot se spodobi, sva naredili nekaj krajših postankov, podprli lokalne bare, si privoščili knajpanje v Soči, naposled pa se le pripeljali v Kobarid. Tam naju je že nestrpno čakala lastnica hostla in naju malce okarala, češ da sva pozni ter povprašala, kdaj pride še ostala ekipa, ki je obtičala nekje v ljubljanski gneči. Kaj kmalu se…
© 2021 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si