Ker je bilo lepo in mrzlo vreme in se je za praznike napovedalo skisanje, smo v torek, 21.4. vzeli dopust in navsezgodaj odpujsali v Vrata, trije veterani s skupaj okroglo 150 leti :-). Hlad je še držal in ko smo pod Pragom potipali prvi sneg, je bil lepo zmrznjen. Stena od daleč sicer zgleda precej kopna, a grapce so še zalite. Do Belih plati smo sicer še malo praskali po skali, malo tudi preko plati, a naprej je bilo super, lepo zalito in trdo. Vse do Bučarjeve stene, kjer je bilo 10 kopnih metrov skoka. Zaradi s svežim snegom poprhane skale in precej musave plezarije, je štrik romal iz ruzaka na pas. Levo pod skokom je klin, en je tudi vmes in nad skokom desno je štant, tako da smo vse izvedli po PS-u. Naprej ni več težav in Prevc je bil odlično zalit.
Ker je bil dan še mlad, smo čez ledenik nadaljevali do vstopa triglavske normalke in po uri in pol zezanja po našpičenem in vetrovnem grebenu stali pri najvišji kanti v SLO. Ker vetru ni bilo do šale, le slikca za vnuke in že šibamo nazaj.
Dol smo šli za Cmirom, kjer je še vedno presenetljivo veliko snega in po dvanajsturni avanturi zadevo zaključimo pri avtu in potrdimo pri firerju na piru.

Včeraj popoldne smo si zaželeli malo zimskih radosti, zato smo zavili pod Prisojnik z namenom vežbanja manevrov za prihajajoče izpite. Pretirane gužve ni bilo :), sparine takisto ne, saj se je sonce sramežljivo skrivalo za težkimi sivimi oblaki, ki so nad nas pošiljali debele solze :). Ampak mi se nismo dali, vztrajanje se splačalo, ker je tik pred koncem vaj dež ponehal, tako da smo šli na pivo po suhem :D.  

V soboto sva šla s Primožem v Klemenčo peč na obisk k Sivemu volku. Kot zgleda sva bila dovolj zgodnja in se še ni dodobra prebudil, saj na naju ni prav nič tulil. Postregel nama je z res lepimi platami, v vsakem cugu zastavil kakšno uganko kako se postaviti v ravnotežni položaj, ne da bi z luskico vred zletel po steni navzdol. Ja, skala tu pa tam res ne daje občutka varnosti. So pa toliko bolj delale noge, zato sva ob povratku domov pivo zamenjala za relaksacijo ob Savinji. To je to, lepo je blo.

Ta vikend je bil res plezalno obarvan. V soboto smo se Vanč, Katja, Žiga in jaz zakadili v plezališče Gore na Idrijo. Plezališče je bolj žepne narave, a ponuja obilo smeri tako za začetnike, kot malo jače plezalce, tako da smo se vsi lepo naplezali.

V nedeljo pa smo se skupaj zbrali trije kolegi s faxa. Kolega sta "upokojena" člana, en je MP iz AO Radovljica in drugi pa SP iz ŠAO. Skratka... Ponovili smo Nikolajevo smer (375 m, IV/II-III) v Podraški turi, ki so jo na veliki ponedeljek plezali Vanč, Borat in Nika. Sonce nas je pošteno pržilo od avta do avta. Poleg lepih vtisov je smer pustila še  tako zvane "bosanke", sexi rdeče črte na rokah in vratu. Čudovit izlet smo zaključili ob radlerju in pivu v lokalni beznici pod Gradiško turo.

Praznični ponedeljek smo Vanč, Nika in jaz preživeli v Vipavski dolini, še bolj točno v Podraški turi. Plezali smo Nikolajevo smer (IV/II-III, 375 m), ki v prvih dveh cugih postreže s skalo za prste obliznit, kasneje pa bolj ko ne sledi zvijanje štrika in pešadija do krajših skokov, kjer smo se zopet navezali in vse tako do vrha. Vreme pa je bilo danes glavni akter po katerem si bomo zapomnili današnje plezanje. Vreme si je sledilo v takšnem vrstnem redu: sonce + burja, oblaki, sneg, sonce, sneg, sonce in konstantnih 15 °C. Vreme kateremu bi bil kos le trivremenski taft. :D

Sezona skalnega plezanja 2015 je tako od danes naprej za našo trojico odprta.