Pustolovščina se je pričela že v zgodnjih jutranjih urah, ko sem Dina pobrala na končni postaji enke. Odpeljala sva se proti Kamniški Bistrici in kot se spodobi naprej do Jermance. Vse je bilo zaparkirano že vsaj kilometer pred koncem ceste, a sva se trmasto (lenoba je močan motivator) odpeljala naprej, češ, da se bo za sivo kočijo že našel prostor. Poglej ga zlomka, res se je, ob samem robu ceste, kjer se je ta utrujena od divjega rejlija navzgor odločila, da vzame svoj konec. Nič ne de, spakirala sva opremo, na armaturo  nalimala listek »avto crknil, prideva kmalu« in  oddrvela…
V petek zvečer sva s Klaro v sopari drveli proti dolini Vrat. V resnici nisva nič drveli, ker sva vedeli kaj naju čaka, ko bova enkrat tam. Po poti sva zmolili en očenaš in Ga prosili, naj bivak IV ne bo prepoln Čehov, Slovakov, Poljakov,…Ko sva prispeli na parkirišče, je bilo le-to seveda polno avtomobilov s češkimi, slovaškim in poljskimi registracijami. Okej, bova spali na tleh. Ni panike. Kot se je izkazalo kasneje, ob treh zjutraj, sva pravzaprav našim slovanskim bratom povzročali hudo krivico. Skratka, s počasnim, težkim, a vztrajnim korakom sva ob pol enajstih prispeli do bivaka. Hotel z…
Pred kratkim dopustom sva se z Markom Lebanom (AO Cerkno) dogovorila, da splezava smer Humar-Škarja na Planjavi. Dostopala sva iz Jermance proti Srebrnemu stebru. Vstopa v smer ni težko najti. Skoznjo so na vseh ključnih mestih zabiti klini, zato dodatno varovanje  ni bilo potrebno. Plezanje je potekalo tekoče, le pred zadnjim raztežajem sva dodatno varovala, saj sva izbrala težji detail. Iz smeri sva izstopila desno, iz stene. Zadnji raztežaj bi lahko nadaljevala tudi po Sobotni smeri, vendar sva se zaradi visokih temperatur odločila, da zaključiva po smeri Humar-Škarja. Za dostop, plezanje in sestop do Jermance sva potrebovala 7 ur.
© 2022 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si