V petek zvečer sva s Klaro v sopari drveli proti dolini Vrat. V resnici nisva nič drveli, ker sva vedeli kaj naju čaka, ko bova enkrat tam. Po poti sva zmolili en očenaš in Ga prosili, naj bivak IV ne bo prepoln Čehov, Slovakov, Poljakov,…Ko sva prispeli na parkirišče, je bilo le-to seveda polno avtomobilov s češkimi, slovaškim in poljskimi registracijami. Okej, bova spali na tleh. Ni panike. Kot se je izkazalo kasneje, ob treh zjutraj, sva pravzaprav našim slovanskim bratom povzročali hudo krivico. Skratka, s počasnim, težkim, a vztrajnim korakom sva ob pol enajstih prispeli do bivaka. Hotel z…