Danes rano zjutraj, sva se z Dalenjcem zaganjala v Vršiške brežine in dostopila pod redko plezano smer Bilijard v podaljšku Zahodnega raza Male Mojstrovke. Pod steno sva se nekoliko nervozno prestopala in čukasto gledala. Razlog je izredno strma smer, ki že takoj postreže z zajetnim previsom, v nadaljevanju pa z mokrim kaminom. No, s posranmi gatami (prosto po Mlakarju) sva le vstopila. In ni nama bilo žal. Prvi raztežaj je pripadel Dalenjcu, ki se je dodobra ogrel v previsu ter v kaminu nad njim. Skala v smeri je fantastična, zelo kompaktna, stena pa strma u božju mater (prosto po gavnarjih) :). Strmino le enkrat prekine gredinica, ki te pripelje pod nov žleb. Iz raztežaja v raztežaj sva se bolj režala in si prešerno žvižgala (prosto po slovenskih lavreatih) ter po 200 metrih žalostno zavekala (prosto po Cankarjevi materi) ob spoznanju, da sva na robu stene. Skratka, smer za prste oblizat (prosto po slaščičarni Obliznjeni prst) :).
