Na prvi poletni dan sva se z Dinotom odpravila na Grintavec čez Košutovo spominsko smer.

Prvotna ideja je bila sicer Nova centralna smer v Veliki Babi, ampak je Dino (pravilno) ocenil, da bova v Košutovi večji del dneva v prijetni senci.

Dobila sva se ob 6h pri Planšarskem jezeru, v bližini katerega sva s Katjo kampirala od petka. Zapeljala sva se do zadnjega parkirišča, potem pa odpujsala mimo Češke koče do začetka smeri, do katerega naju je ločevalo še umirajoče snežišče.

Prvi trije raztežaji so bili mestoma še v precej mokri skali, kar je na trenutke zahtevalo malo višjo stopnjo previdnosti. Po tretjem raztežaju sva dosegla travnato gredino, ki je zelo uspešno v sebi zadrževala dež prejšnjega večera, zato sva se preobula nazaj v approach čevlje in naslednje dva raztežaja preplezala v njih. Ta dva raztežaja sta bila malo bolj zoprna prav zato, ker je za napredovanje manjkalo skalnih oprimkov, saj so bili na voljo zgolj travni.

Napredovanje do vrha je minilo brez večjih posebnosti - kolikor pač lahko sodi o tem nekdo, ki je plezal svojo prvo klasično alpinistično smer :)

Nekaj raztežajev pred koncem je bilo nekaj res super plezanja, zadnje dva pa sta služila bolj kot ohlajanje pred malico na vrhu gredine, kjer se smer zaključi.

Sledil je še sestop mimo Češke koče s postankom na radlerju, kjer smo se srečali še s Katjo, ki so ji plezanje preprečili žulji, ki sva jih pridelala en dan prej med sprehodom na Virnikov Grintavec.

V soboto 4.7. Sva s Klemnom Kastelicem iz AO Tržič splezala Črni biser v Travniku. Parkirala sva na Vršiču na enem od otočkov, kjer se še da parkirat. Parkirala sva cca 5:00, 5 minut kasneje je prišel avtobus iz KG, tako, da za naslednje avanture okoli Vršiča se zagotovo poslužim avtobusa. Do stene sva dostopila po planinski poti proti Tamarju, pri slapovih pa sva zavila po grapi proti steni in z nekaj poplezavanja prišla pod steno. Plezati sva začela nekaj okrog pol osmih. Prva šestica se nama ni zdela tako grozno krušljiva. Skica je zelo natančno narisana in če ji slediš te lepo popelje do vrha stene, tako da orientacijskih težav nisva imela. Po eni skici je detajl označen v sedmem raztežaju, po drugi skici pa v osmem. Nama se je zdel osmi raztežaj mogoče nekoliko težji, stvar presoje. Izpostavljena prečka šeste stopnje nama je bila obema zelo lepa in ne kaj preveč strašna (fokus na plezanju ne na prepadih). Presenetil pa naju je raztežaj nad prečko, kjer si težko postavljal zanesljivo varovanje, plezanje pa tudi kar malo začinjeno na dveh mestih.  Tudi zadnja "petka" je bila nekoliko nerodna za plezat. S tem pa se tudi težave smeri zaključijo. Po prijetnem poplezavanju sva bila po dobrih osmih urh in pol na vrhu Travnika.

Vsekakor smer vredna obiska.

Teden pred Velikim Šmarnom je bil poln presenečenj. Prvo se je zgodilo v službi, ko mi je šef predlagal, da imam lahko v ponedeljek dopust. Drugo presenečenje pa je sledilo prvemu, ko mi je Bošt poslal vabilo za plezanje. Predlagal je Novo vzhodno v severni steni Triglava, kar se je v ponedeljek tudi zgodilo.

Jaz pa sem še naprej planiral. Lansko leto mi je namreč v oko padla smer, o kateri se je kasneje veliko govorilo. Vzela je namreč življenje mladega plezalca. Vendar sem si že pred tem zaželel, da bi bila to smer za mojo izpitno turo za SP. Smer z imenom Milijarda se nahaja v severni steni Rjavine. In sledilo je novo presenečenje. Na mojo pobudo, si je Bošt zagotovil še prost torek.

Tako sva v torek, v sončnem jutru, malo pred 7. uro, krenila iz Staničeve koče proti dolini Kot. Po slabi uri hoje po stezi, sva se usmerila pod severno steno Rjavine. Sledilo je še cca ¾ ure sopihanja v klanec in prispela sva pod smer te mogočne in strme stene. Začetek je bil dokaj lahek, po dveh raztežajih pa se je zadeva postavila pokonci in v takem slogu ostala do vrha smeri. Smer je slabo opremljena. Tako sva nabila kar nekaj štantov, za vmesno varovanje pa so poskrbeli frendi in jebice. Približno na polovici smeri, na srečo oba na štantu, sva doživela pravi kamniti dež. Kar dobro je žvižgalo okrog ušes. Pa vendar sva po dobrih 5. urah srečno in brez večjih težav prispela do vrha smeri.

Kje sva pa zdaj? Daleč sva, daleč! Še eno uro poplezavanja po vzhodnem grebenu na vrh Rjavine. Pa še eno uro do Staničeve koče ter dobro uro in pol po melišču za Cmirom do avta v Vratih.

Noge močno pekoče, srce veselo, glava pa polna raznoraznih vtisov. Lepo je bilo. Nad izborom smeri, je bil navdušen tudi Bošt, ki se je za razliko od Nove vzhodne v Milijardi celo nekoliko naplezal.

Tako je izpitna tura za mano. Za naziv SP, pa bova z Boštom, v varnem okrilju ferajna, še malo predelala sidrišča.

Hvala Boštu za nepozabna doživetja.

V ponedeljek 14. avgusta sva se z Davidom Kozjekom že na vse zgodaj odpravila v osrčje Julijcev. Cilj je bil preživeti dva čudovita plezalna dneva v nepoznanih smereh.

Prvi dan sva se podala v Novo vzhodno v Triglavu. Smer je iz leta 2013 in je sedaj verjetno doživela prvi obisk. Vse potrebne informacije o smeri so na spletni strani plezanje.net, zato me čudi da ni bolj obiskana. Vstopni del je lahko prehoden, tako da sva do velike grede šla nenavezana. Po skici sodeč sva se navezala v šestem raztežaju, za katerega sva kasneje ugotovila da predstavlja prvo izmed dveh petic po najini oceni. V tem raztežaju nisva šla po kaminu temveč po plošči in čez previs približno 5m  levo od kamina. Težave segajo do zgornje pete stopnje, kar je podobno kot v kaminu. Ta variantica ponuja dobro skalo in čvrste prijeme, za varovanje pa pride prav kakšen metulj. V nadaljevanju se stena položi. Naslednja zapora, ki od plezalca terja nekaj preciznega stopanja je strma poč v desetem raztežaju. Tukaj bolj kot metulji prijemljejo klini. Na vrhu tega raztežaja sva se držala desno, zato sva prehod skozi okno obšla. Sledi lažje plezanje do velikega kamina, kjer pa v nasprotju z opisom nisva našla nobenega klina, se nama pa raztežaj ni zdel težji od štirice. Za tem kaminom se zopet odpre lažji svet vse do stika z Zlatorogovimi policami. Tod sva se še zadnjič navezala in preplezala še zadnje strme odstavke. Na vrh Vzhodne glave Triglava (2314m) sva izplezala po sedmih urah in pol. V smeri nisva pustila nobenih varoval. Skica in opis sta zelo natančna, tako da večjih orientacijskih težav ni.

Smer me še najbolj spominja na Skalaško z Ladjo saj v obeh prevladujejo kratki plezalni odseki vmes pa veliko iskanja prehodov in lahkotnega poplezavanja. Pozitivno sem bil presenečen nad kvaliteto skale, ki je za Triglav vrhunska na splošno pa zelo dobra.

Smer si vsekakor zasluži več obiska. Eden od argumentov je lahko tudi ta, da se plezalec v zgornjem delu lahko neizmerno zabava ob poslušanju planincev, ki te opazujejo in modrujejo s poti čez Prag.

Novo vzhodno V+ /II-IV, 950m sva plezala: David Kozjek in Boštjan Tomplak (oba AO Železničar)

Bil je prijeten dan v Steni. Nov dan pa je bil poglavje zase, ki sledi…

Zdaj bom nadoknadila svoje nepisanje. Začelo se je z nepremagljivim taborom na Slovaškem in nadaljevalo s še enim v Val Masinu. Med tem sva z Mihcem (AO Kranj) v Šitah plezala Herlec-Kočevar. Sila fino! Navdušila sem se nad dostopom s kolesom, strmimi stenami in še čim.

Z Boštom sva nato eno ležerno popoldne plezala Vodjak Želja na Vršiču. Kakšna lepa smer! V cugu, ki je skupen s trmastimi kamini, kjer je včasih tičala lesena kajla, se da A0 lepo izpeljat tudi s frendom trojko.

Še isti teden, smo se po eni dolgi noči, z Ajdo in Rokcem spravili v jutranji Janc-Mali na Begunjščico. Rokc se je izkazal in praktično celotno smer preplezal v vodstvu. Dan, ki se tako začne, se ne more slabo končat in popoldne smo se že vozile na Žaož v Karnijce. Vikend z deklicami, lahko samo dobro dene. Tam je padel plan in to nedeljo sva šli z Vesno v Vzhodni steber Široke peči. Wawawiwa! Super sva se imeli. Večer kot se spodobi na bivaku, zjutraj pa zagrizeva. Šlo nama je kot po maslu, v amfiteatru pa mi je od navdušenja čeljust visela nekje pri kolenih.

Naslednje popoldne pa sva z Borisom štartala proti Križevniku. Stari mački imajo avanturo v malem prstu, to zdaj vem. Ubrala sva dostop v temi, ki ga vodniček prijazno odsvetuje. Ne zastonj. Malo sva se iskala, ampak ob polnoči, po na novo izumljenem dostopu, našla bivak. In vodo. Kakšen bivak in kakšna stena! Plezala sva Resnikovo. Smer je napeta, ampak res lepa. Zajede <3 Opogumljena z dnevno svetlobo se samozavestno lotiva sestopa. No, v tem, da vidiš ni nujno rešitev. Svetlobo sva porabila, prišel je večer in po nekaj urah akrobacij v stilu prejšnjega večera nama je uspelo priti do piva. Haha, kakšna nepozabna dogodivščina.

Upam, da mi to poletje glavo uspe potopiti tudi pod morsko vodo.