Po Paklenici (Brahm z Jakobom in Mosoraški s Primožem), uvodu v slovenske gore (Jesih-Potočnik v Debeli peči s Primožem in Vzhodna v Mali Rinki z Ježem) ter tečajniškem taboru na Belih vodah (Severni raz na Visoko belo špico in Ive Piemontese na Malo Lojtrico z Jelenkotom) je prišel čas za junijsko julijski AOŽ tabor v Dolomitih. Z Antonom sva iz Ljubljane štartala v petek in prispela v že kar poln tabor v Pozzi di Fassa v večernih urah. Sledilo je postavljanje šotora in iskanje izkušenejšega soplezalca za soboto. Vprašam Vida, ki je za in predlaga Kaminfuhre (težja varianta). Po ogledu skice smeri se strinjam in plan za soboto je narejen.
V soboto zjutraj se priključiva Jakobu in Maši v avtu in odpeljemo se na prelaz Sella. Tam se poslovimo in z Vidom se odpraviva proti stolpom. V smeri je višje opaziti samo eno navezo. Pripraviva opremo in vrvi, in prvi raztežaj začnem plezati jaz. Ko gre vrv že h koncu, naredim štant. Kasneje ugotoviva, da sem prehitro zavil desno v serijo krajših kaminov. Po levi je namreč lažji teren. Posledično je zmanjkalo štrika, da bi dosegel pravi štant 10m višje. Napako popraviva in nadaljujeva s plezanjem. V enem od nadaljnih cugov se soočiva z ogromnim trenjem štrika, ki Vidu onemogoči nadaljevanje (posledica združevanja raztežajev). Medtem ko se Vid bori s štrikom, se meni na štantu pridruži še italijanska naveza. Borba s štrikom traja kar nekaj časa, tako da se na štantu že malo čudno gledamo. Vid reši zadevo z izdelavo štanta. Preostalo polovico cuga grem naprej jaz. Prebijem se skozi kaminček, ki izgleda bolj kot neka ogromna luska. Tudi famozni cug, kjer je treba prestopiti metrsko luknjo, plezam naprej jaz. Ta luknja sprva deluje kar strašljivo, ampak ko enkrat stopiš čez, ugotoviš, da ni tako hudo. Ker je na voljo še dovolj vrvi, potegnem do vrha.
Po osvojenem prvem stolpu se odpraviva proti drugemu stolpu, kjer je cilj smer Gluck (sredinska smer z zajedo). Vid vodi raztežaj do zajede, samo zajedo in zadnji raztežaj pa prepusti meni. Zajeda se mi je zdela zanimiva in kar težka, na vrhu zajede na polički pa me preseneti odsotnost štanta, čeprav bi po skici morali biti svedrovci. Znajdem se po svoje in ko se mi pridruži Vid, potegnem še do vrha. Sledi abzajl in poplezavanje do vznožja stene, ker naju čaka še en abzajl, ki si ga deliva z italijansko navezo, ki je plezala Kasnapoff-a.
V nedeljo greva s Primožem plezat Kleine Micheluzzi v Ciavazes. Jure in Maša naju zategneta do izhodišča za steno pod prelazom Sella. Sledi kratek dostop in sladko spoznanje, da v smeri ni gužve. Smer preplezava skoraj cug-cug. Skoraj pravim zato, ker sva morala popravljat moje zgrešene štante. V drugem cugu sem štant naredil prezgodaj, v četrtem pa sem zašel preveč v levo po lažjem terenu namesto pod streho v desno, kjer se potem začne IV+ raztežaj. Omeniti je potrebno še, da je najtežje cuge dobil Primož. Tako je prvi IV+ raztežaj vodil Primož. V tem raztežaju sem bil prvič soočen s tako vertikalo in izpostavljenostjo. Naslednji cug sem vodil jaz in to je bila daleč najbolj izpostavljena zadeva, ki sem jo vodil. Najbolj me je skrbela orientacija in da se ne bom zaplezal v nekaj izven mojih sposobnosti. V glavi sem si ponavljal skico: navzgor mimo dveh klinov do lope, kjer sta dva klina, potem pa po desni strani lope in nad lopo spet levo, kje bi malo višje moral biti štant. In glej ga zlomka, dejansko je bilo tako. Nad lopo sem sicer imel že ogromno trenja vrvi in ko sem se potožil, sem od spodaj dobil spodbudo, naj se kar potrudim. Medtem ko sem se boril s trenjem vrvi, sem zagledal štant, in takoj mi je bilo lažje. Ko pripravljam sidrišče, začne deževati. Čaka naju še zadnji, moker raztežaj. Tega vodi Primož, mene pa skrbijo mokre skale, ker še nikoli nisem plezal v dežju. No, izkaže se, da ni tako grozno pri tej težavnosti in če plezaš kot drugi. Na vrhu naju bližajoča nevihta prisili v naglico in hitro se odpraviva po Gamswege proti prelazu Sella. No, nevihta naju ni nikoli prav dosegla, je pa pri sestopu rahlo deževalo. To pa ni pokvarilo uživanja pri sprehajanju po izredno slikovitem Gamsbandu. Pri zadnjem skalnem skoku se zaradi mokrih skal abzajlava, na poti spodaj pa srečava premočeni navezi Željota in Mlako s tečajnicama Zalo in Ano. Na prelazu se dobiva z ostalo železničarsko bando in ugotoviva, da sva ja kar dobro odnesla z dežjem.
V ponedeljek sem imel pavzo, v torek pa se dve navezi, Maja in Matic ter jaz in Primož, odpravimo v severovzhodno steno Langkofla oziroma Sassolunga plezat Cipriani-ja. Ker nas preganja slaba vremenska napoved, se zarana podvizamo pod steno in pripravimo na plezanje. Začne naveza Maja-Matic, midva s Primožem pa malo zmrzujeva ob čakanju, da prideva na vrsto. Prva dva raztežaja z oceno V vodi Primož. Jaz se ne počutim sposobnega plezat naprej te težavnosti. Sta pa ta dva prva raztežaja zelo lepa plezarija po plati in bi si želel enkrat tudi vodit čez ta del. Mogoče naslednje leto. Tretji raztežaj je prav tako vodil Primož, ker sta nama Maja in Matic že malo pobegnila. Ker so se vremenske razmere izboljšale in se nam ni več toliko mudilo, četrti raztežaj prepusti meni. Splezam ga v družbi Maje, ki je v prvi navezi plezala kot druga. Med plezanjem mi je svetovala, kam in kako postavljat varovanje. Zelo poučno, ker mi ni bilo treba skrbeti za orientacijo, ampak sem se lahko fokusiral na nameščanje premičnih varoval. Tak način plezanja je super za uvajanje tečajnika in bi se ga morali bolj posluževati. Peti raztežaj vodi spet Primož, začne pa se s previsnim delom. Na vrhu previsa je sicer ena šalca in ko jo najdeš, težave bolj ali manj izginejo. Vodim še zadnji raztežaj in sledi spust po vrvi po sami smeri navzdol.
Po deževni sredi, kjer nam vreme ni dovoljevalo plezanja, se v četrtek z Žličkotom nameniva v Sas Pordoi plezat Gross-a. V sosednji smeri Maria nama družbo delata Mlaka in Ščuka. Prve raztežaje vodi Žličko. Skala v smeri izgleda krušljiva, ampak drži. Ko mi Žličko prijazno ponudi, da lahko vodim raztežaj, ki je pred nama, sprejmem, in se po polici odpravim v levo, tam pa bi moral začeti plezati navzgor ob neki poki. Ne vidim nobene poke in cela skoraj vertikalna stena nad mano izgleda enako. Sledi spoznanje, da ni variante, da jaz orientacijsko uspešno splezam ta raztežaj. Splezam nazaj do štanta in cug prepustim soplezalcu.
Naslednji cug, ki mi ga prepusti, se začne po lažjem terenu, nato pa preide v zajedo z rahlo previsnim vstopom. Pod zajedo bi glede na skico morali biti klini, ki pa jih ne najdem. Najdem neko primerno razpoko za metulja in se podam v zajedo. Na vrhu zajede je klin, malo naprej pa skalna ušesa, katera izkoristim za štant. Žličko se mi pridruži in spleza naprej naslednji raztežaj. Predzadnji raztežaj, ki je bolj sprehod po policah v levo, mi prepusti, nato pa potegne še do vrha do ograje. Mlaka in Ščuka sta že na prelazu, zato pohitiva s spustom. Vmes se na hitro ustaviva še v koči, kjer nama ga natoči kelnar, ki se ga ne bi sramovala najbolj stereotipna krčma na Bavarskem.
La grande finale. V petek sem hotel imeti pavzo, ampak me ostali člani ferajna spodbudijo, naj le izkoristim šanso in grem plezat. Popustim in vprašam Ščuko, če bi bil zainteresiran za kakšno lažjo smer. Strinja se in na koncu pade odločitev, da se pridruživa Roku in Pivarju v smeri Klettersteig fuhre v zahodni steni Ciavazes. Naj bi bila zelo lepa štirka. Že v začetnih raztežajih mi postane jasno, da je smer drugačnega tipa kot ostale smeri, ki sem jih splezal v prejšnjih dneh. Bolj je podrta in bolj podobna smerem v naših gorah. Krušljivost se pokaže tudi v nadaljevanju, kjer sem enkrat dobil kamen v ličnico, enkrat pa je čez nas letela precej velika skala. V začetnem delu smer poteka po bolj razčlenjeni skali. Tudi kot drugi v navezi sem imel v tem delu nekaj dela z izbiro idealne špure.
Težave se začnejo v četrtem cugu (če me spomin ne vara). Pivar in Rok ubereta linijo, za katero pravita, da je petka. Po skici bi ta raztežaj moral biti IV-. Ščuka najde lažjo linijo bolj po desni z rahlim previsom, ki naj bi bil V-, ampak kot pravi on, so šalce, tako da ni panike. No, jaz imam malo drugačno definicijo šalce. Kakorkoli, to mi še uspe prosto preplezati (kot drugi seveda). Naslednji cug naj bi bil detajl smeri (V- in A0). Čaka nas črno rumen kot. Po oceni soplezalcev ocena VI. V detajlu je v pomoč tudi ena zanka okrog skalnega ušesa. Ščuki izrazim svoje pomisleke o lastni sposobnosti preplezati ta detajl, vendar me pomiri, da bo pustil v klinih dolge komplete, s pomočjo katerih bom lahko potehničaril. Za piko na i zaradi pozicije štanta ne vidim soplezalcev pri plezanju tega detajla. Pivar, Rok in Ščuka se prebijejo čez detajl kot bi mignil in na vrsti sem jaz. Najprej se lotim prečke do kota. Ščuka me mojstrsko varuje, tako da me vrv ne vleče naprej. Ko pridem do detajla, ugotovim, da bo potrebno kar nekaj dela, da pridem do kompletov. Adrenalin opravi svojo funkcijo in o prepadu pod ritjo ne razmišljam kaj dosti. Nekako se prebijem do kompletov, zagrabim drugega, se potegnem gor in razmišljam o naslednji potezi. Ne vidim rešitve, zato se s kompletom kar vpnem v pas. Malo počijem, najdem neko približno rešitev, se izpnem in grem čez. Namtral sem se kot pes. Vesel v prepričanju, da sem opravil z najtežjim detajlom smeri, odplezam do štanta. Tam me čaka Ščuka, ki me obvesti, da smo zašli in da bomo izplezali po smeri, ki jo je on že plezal (Dr. Scintilla). In da je višje gor še en VI+ detajl. Pogledam detajl višje v steni, pod katerim sta že Rok in Pivar, pogledam njega, še enkrat pogledam detajl in pomislim, da se heca. Potreplja me po čeladi in pripomni, da naj ne skrbim, ker je še dosti rezerve. V redu, še malo tehničarjena, si mislim. Strah me ni bilo, ker sem vedel, da sem v dobrih rokah. Omenjeni detajl je šel kasneje kar enostavno skozi s pomočjo tehničarjenja. Kmalu po detajlu pridemo na vrh, pospravimo opremo in sestopimo po ferati. Ferata ima sicer na nekaterih mestih oceno D, ampak sestop je potekal brez posebnosti.
V soboto rabim počitek. Žličko, Mlaka in Ščuka se odpravijo domov, Ferenc in Nežka gresta plezat Kaminfuhre, prekmurska ekipa gre na ferato, Rok in Pivar sta tudi nekje v steni, jaz pa čilam v kampu. V nedeljo pospravimo in se odpeljemo domov. Čudovito je bilo. Hvala vsem soplezalcem za plezanje, lekcije in potrpežljivost, hvala Antonu ter Nežki in Ferencu za prevoz, ter Valterju, Žličkotu, Juretu in Katji in Nežki in Ferencu, da so me nafutral in mi ni bilo treba cel teden jesti instant zadev :)