Zgodovina

“Rojstvo AOŽ”

Zanesljivih podatkov o rojstvu Alpinistična odseka pri PDŽ nimamo. Miroslav Spasić v zborniku ob 20-letnici PDŽ omenja, da je le-ta nastal ob ali kmalu po ustanovnem občnem zboru PD Železničar 26. novembra 1949, ko je bil predsednik Danijel Lepin, direktor železnic Slovenije. Še bolj zanesljiv je podatek iz Planinskega vestnika 1952/1953, ki pravi da »AO Železničar vodi Lado Bučer. Ima 4 člane in 20 pripravnikov, ki se praktično urijo na Turncu, imeli pa so tudi tečaje na Korošici, v Martuljkovi skupini in Triglavski skupini...« Kakor koli že, Spasić, ki je spisal 20-letno retrospektivo odseka ob priliki 20-letnice PDŽ1, nadalje navaja, da je v tem obdobju (torej 1949-1969) v odseku “…delalo 68 članov in pripravnikov.” V tem času je bilo izvedenih več kot 30 letnih in zimskih plezalnih tečajev in taborov, preplezanih pa je bilo več kot 1500 smeri od najnižje do najvišje težavnostne stopnje. Odsek je pri svojem delu dosegel veliko uspehov, ki pa so bili prekinjeni z neuspehi ter nesrečami.

“Začetna tipanja” (1949-1953)

Začetna tipanja so bila pogojena s stanjem, ki je bilo značilno za takratno dobo. Čevljev in ostalega materiala ni bilo. Inozemska oprema je bila daleč in nedostopna. Alpinizem so še obravnavali kot šport v težjih pogojih. Uspehi so bili predvsem v množičnosti pri pohodih v gore ter neposrednem kontaktu med planinci in plezalci. Dne 24.9.1950 je v Triglavski steni tragično preminil član odseka Janez Bučar, planinski pisatelj in estet. Ta nesreča je bila velika izguba ne samo za odsek, marveč tudi za celotno planinsko kulturno srenjo, saj je bil pokojnik šele na začetku svojih literarnih snovanj (npr. Čez steno, Koča na robu itd.). Leta 1953 se je smrtno ponesrečil pod Prisojnikom tudi perspektivni član AOŽ Ladislav Petrič.

“Od pohvale do zatona” (1953-1960)

V razdobju po letu 1953 se je prvo navdušenje poleglo. AOŽ je uredil kartoteko. Začeli so z zimskimi tečaji ter letnimi plezalnimi šolami. Na sestankih so bila kvalitetna predavanja. Težavnosti pri plezalnih vzponih so dosegle že IV. In V. stopnjo. Tudi Planinska zveza je v tem času organizacijsko in materialno močno podpirala plezalno dejavnost. Nekateri rekviziti so bili še vedno kritični, kar je v veliki meri onemogočalo premagovanje težjih vzponov in zimskih aktivnosti. Leta 1953 je prejela AOŽ za svoje delo pohvalo PZS. V letu 1955 je generacija plezalcev začutila, da bo potrebno AOŽ pomladiti. To je bil ključni problem v vseh letih do 1958, ko so drug za drugim številni člani prenehali s plezanjem. V letu 1959 je zaradi tega AOŽ praktično prenehal z delom. Razen pomanjkanja podmladka je večina članov končala šolanje ali odšla na delovna mesta izven Ljubljane. Mladinskih odsekov, ki so zdaj kadrovska baza za alpinistične kadre, takrat še ni bilo.

“Razcvet v šestdesetih”

V letu 1961 so se dejavnosti AOŽ ponovno začele krepiti. Pogoji so bili tokrat slabši. Razen planinstva, ki je bilo takoj po vojni in še precej po njej skoraj edina možnost rekreacije, so se le počasi razvijale druge bolj atraktivne in bolj stimulirane panoge. Mladi in neizkušeni začetniki so si le s težavo pomagali. Opreme ni ostalo skoraj nič. Društvo je svoje sile, materialne in organizacijske, posvečalo predvsem domu na Rjavi skali ter prostovoljnemu delu v zvezi s tem. V letu 1961 je bil spet skromen tečaj na Kamniškem sedlu. Od starejše generacije je sodeloval samo Lado Bučar na sestanku in v plezalni šoli. Vzporedno s tem je začel delo mladinski odsek, kar se je nekoliko poznalo tudi pri delu AOŽ. Navdušenje je bilo veliko, saj so vsi člani začeli plačevati še dodatno članarino 200 din mesečno za nakup opreme in odhod v inozemstvo. V letu 1962 in 1963 je odsek ponovno dosegel aktivnost iz let 1949- 1950. To je trajalo vse do leta 1966, ko je zopet generacijski problem razredčil vrste AOŽ. Žalostno je, da so prav ob zadnjih zdihljajih AOŽ nekateri posamezniki, posebej Andrej Kalar (1943-2004)2, preplezali natežje plezalne smeri v zgodovini AOŽ; to so bili prva ponovitev obeh smeri v Sfingi, Aschenbrenerjeva smer v Travniku, Raz v Jalovcu, Rumena zajeda v Koglu itd. Tako odsek niti ni izumrl, ampak razpadel, ker so nekateri dobri plezalci šli drugam. V letu 1969 ne moremo oceniti alpnističnega deleža z zelo visoko oceno, vendar tudi slabo to delo ni bilo. Verjetno je največja napaka v tem, da je bilo v AOŽ vedno premalo članov železničarskih kolektivov, ki bi najlažje skrbeli za kontinuiteto dela ter prikazovali svojim kolegom železničarjem pomen alpinističnega udejstvovanja. Prav tako je najverjetneje ena izmed velikih pomanjkljivosti odseka, da ni imel sposobnega organizatorja, ki bi akcije usmerjal in ki bi skrbel predvsem za podmladek, kadar bi opazil, da so se začele vrste najbolj vnetih ljubiteljev sten redčiti. Samo v tem primeru bi se alpinistični kader neprestano pomlajeval in sekcija ne bi razpadla kot je. Res je, da je sedaj mnogo atraktivnejših reči, ki bi prvi hip utegnile bolj privlačiti mladino kot gore in strme stene v njih. Vendar tiste atrakcije, ki same bodejo v oči, pogosto niso dosti vredne. Marsikdaj se človek bolj naveže na stvar, če se po srcu odloči zanjo. Prepričani smo, da je marsikdo med planinci, ki bi želel poskusiti v steni. Posebno med mladimi je gotovo mnogo takih, ki bi jih veselilo premagati goro – in sebe. Kolikor se nas bo spet nabralo dovolj, bo morebiti ponovno zaživel naš alpinistični odsek. Tako ob koncu Spasić zaključuje svoje razmišljanje. Naj še omenimo, da je bill julija 1966 odprt Kosijev dom na Vogarju.

“Stabilna sedemdeseta”

Zapiski anonimnega avtorja za 70-eta leta pričajo3, da je imel AOŽ leta 1970 7 članov, od njih samo 2 alpinista tako, da je bil to nekakšen ponoven začetek razvoja plezalne dejavnosti na PDŽ. Opravili smo 60 vzponov lažjih stopenj v Julijskih, Kamniških in Paklenici. Tega leta se je ponesrečil Klas Lesjak v Rumeni zajedi v Koglu – zlom noge. V letu 1971 se število članov podvoji, prav tako je tudi vzponov že več kot 100. Med njimi 2x Raz Jalovca, Čopov steber, Belač-Zupan v Šitah, Aschenbrener v Travniku, Direktna v špiku, prva ponovitev Črnega odloma v Jalovcu, prva ponovitev Leve smeri v Šitah in prva ponovitev Direktna na Čiopov steber. Naslednje leto več kot 100 vzponov: Raz Jalovca, Ljubljanska v Aniča Kuku, druga ponovitev Kopačeve v Štruci, 23 zimskih pristopov na vrhove nad 2000m. V letu 1973 se članstvo iz 14 poveča na 21, to leto imamo prvič več kot 300 vzponov: Velebitaška, Peternelova, Sandi Wisiak, Dularjeva zajeda, Kamniška v Koglu in 37 zimskih vzponov nad 2000m. Število članov se v letu 1974 zmanjša na 17, kvaliteta ostane ker je vzponov še zmeraj več kot 300. Člani gredo prvič v Centralne Alpe in dosežejo lep uspeh: Breithorn (SV stena, Direktna smer 50˚-55˚, 1000m, prva jugoslovanska ponovitev), Lyskamm (SV stena, 53˚, 1100m, prva jugoslovanska ponovitev). Kvaliteta se je s tema dvema vzponoma močno dvignila. Poleg tega so štirje člani ponovili še ozebnik Kaspar-Mooser v Untergabelhornu. Omeniti je treba tudi dva prvenstvena vzpona v S steni Macesnovca in prvenstveni vzpon v Jurasovi glavici. Značilno leto 1975 je; zelo uspe ledeniški tečaj v skupini Adamello, 21 lednih vzponov in 8 pristopov, ženske ponovitve Čopovega stebra, Jugovega stebra, Bohinjske, Zajede spominov in Schinkove v Frdamanih policah ter ponovitev Welzenbachove smeri v S steni Lyskama (800m, 55˚ prva ponovitev). Član AO-ja v Slovenski odpravi na Kavkaz. Povzpnejo se na Elbrus in preplezajo S steno Nakre (1600m, 4b). Število zimskih pristopov je 41, kar je izredno veliko. V letu 1976 trije aktivni člani AO odidejo na služenje vojaškega roka. 2 prvenstvena vzpona v Spodnjem Rokavu, čez 300 vzponov, Skalaška in Direktna v Špiku, Direktna v Štajerski Rinki, prvi zimski vzpon v zgodovini slovenskega alpinizma v S steni Breithorna. Maja 1977 se smrtno ponesreči član odseka Tomaž Udovč v kanjonu Velike Paklenice. Istega leta pa še najuspešnejši član Drago Bregar na odpravi Hidden Peak v Karakorumu, kar povzroči osip članstva in pa manj vzponov. V letu 1978 pridobimo 3 nove pripravnike, število članstva je 16. Vzponov več kot 300, precej jih je v Dolomitih, nekaj tudi zelo težkih. Dva člana postaneta alpinistična inštruktorja. V letu 1979 pridobimo še dva nova člana tako, da je število aktivnih 18. Ekstremnih vzponov ni, dva prvenstvena vzpona v Luknja peči in Dimnikih, število vzponov se poveča na 320 do V. stopnje. Vzponov VI. stopnje ni, kar pa niti ni tako važno, pomembneje je, da pride na vsakega člana povprečno 17,7 vzpona, kar je velik povpreček in govori o precejšnjem obisku naših sten. Poleg naštetih vzponov smo se vedno udeleževali smučarskega prvenstva alpinistov, ki se sestoji iz treh tekov vsako leto. Trije člani AO-ja so alpinistični inštruktorji, dva člana aktivno delata pri KA PZS in sodelujeta pri vzgojni literature. Vsako leto organiziramo začetni plezalni tečaj.4

“Uvod v zlato obdobje” (1984-1989)

Uspešno delo AOŽ se nadaljuje v 80-eta in prvo polovico 90-ih let, ki jih zaznamujejo imena kot so Vanja Furlan, Bojan Počkar, Bojan Pograjc, Žiga Petrič, Štefan Mlinarič ter drugi, ki s svojimi vzponi zaznamujejo zlato obdobje AOŽ. To obdobje so tudi zaznamujejo številne uspešne odprave. Prva izmed njih je bila odprava v Bolivijske Ande leta 1987. Odprava je bila prvi večji samostojni podvig AOŽ izven Evrope. Uvod v odpravo so bili uspešni vzponi v letih 1984-1986, ko so člani AOŽ preplezali Welzenbachovo smer v Breithornu (V+, 1200m – prva jugoslovanska ponovitev, Janša, Počkar, Pograjc, Praprotnik, Stritih), Francoska v Monte Rossi (V+, 1300m – Počkar, Stritih), zimske prvenstvene smeri v slovenskih gorah; v Kotu “Črni mrav” (IV+, Počkar, Pograjc, Praprotnik, Stritih) in “Zakleta grapa” (VI-, Počkar, Pograjc, Stritih). V Ande se je nato maja 1987 odpravilo 5 članov AOŽ, kjer so preplezali prvenstvene: Slovensko smer (VI, 90o/60o, 540m) v Murarati (5886m), “Železničarsko” (V, 70o/50o-60o, 310m) in “Izgubljeni biser” v spomin Dragu Bregarju (VI-, 95o/50o, 330m) v Nevado Cotana . Junija 1988 so se Bojan Pograjc, Nejc Škof in Bojan Počkar odpravili v kanadsko Skalno gorovje, kjer so mdr. preplezali prvenstveni “S sončne strain Alp” (VII/VII-, 400m) v Yamnuski (2405m) in “Slovensko direttissimo” (VII-, A2, 75o/60o, 1070m) v severni steni Mont Temple (3543m). Maja 1989 Vanja Furlan, Bojan Počkar in Simon Škarja osvojijo še nepreplezan sedemtisočak Džanu, v letu 1990 pa Bojan Počkar in Simon Škarja osvojita še Mt. Robson.

“Zlato obdobje s tragičnim koncem” (1990-1996)

Obdobje najtežjih in najdomevnejših odprav v Himalajo se je začelo leta 1991, ko so Vanja Furlan, Bojan Počkar in Matjaž Vrtovec sicer neuspešno naskakovali vzhodno steno Kumbakarne. Naslednje leto sta zopet Vanja in Bojan priplezala na jugovzhodni greben Jannuja, istega leta se je Vanja udeležil tudi skupne državne odprave na Anapumo 1. Leta 1993 je Zvonko Požgaj, kot najmlajši človek na svetu stal na vrhu K2 kar ga je stalo več pomrznjenih prstov. Vanja Furlan pa je v istem času opravil več drugih odmevnejših vzponov (zahtevni solo vzponi na Novi Zelandiji, Mt. Cook, Centralne Alpe, kanadsko Skalno gorovje) s čimer si je leta 1994 zaslužil naziv alpinist leta, hkrati pa je v istem letu opravil solo prvenstveni vzpon po zahodno-severozahodni steni na 6427 metrov sisoki vrh Langšiše Ri (smer je poimenoval Za Kango Ču, dva prijatelja, Van Morrisona in kozo) s čimer je odprl novo stran razvijanja vrhunskega alpinizma, saj je odpravo organiziral samostojno in jo izpeljal z majhno ekipo. Leta 1995 sta Bojan Počkar in Žiga Petrič preplezala prvenstveno smer na Singu Chuli (6501m) v vzhodni steni smer “Perunova smer” (VI+/VI, 90o/65o, ED, 1450m, sestop po smeri). Aprila oz. maja 1996 je sledil vrhunec zlatega obdobja, ko sta Vanja Furlan in Tomaž Humar preplezala prvenstveno smer v severozahodni steni Ama Dablama 6828 in si za vzpon prislužila zlati cepin. Žal pa je največji uspeh AO Železničar zasenčila tragedija, ko se je 15. avgusta 1996, med opravljanja tečaja za gorskega vodnika v Kovinarski smeri v Veliki Mojstrovki, Vanja Furlan smrtno ponesrečil. Kljub Furlanovi smrti sta bili v septembru oz. oktobru organizirani še dve opravi, ki pa sta se obe končali neuspešno in s tem zamejili zlato obdobje AO Železničar. Tadej Golob in Dušan Polenik sta neupešno lovila prvenstveni vzpon preko južne stene Nilgirija (6838m). Nekoliko kasneje pa je bila organizirana odprava z namenom prvega pristopa na alpski načein preko vzhodne stene vzhodnega vrha Kumbakarne (7468 metrov), ki se je tragično zaključila z igzinotjem Žige Petriča in Bojana Počkarja 4. ali 5. oktobra na pobočju Karbrujev.

“Prehod v novo tisočletje” (2000 - …)

Kljub temu, da je AO Železničar žilavo in vztrajno deloval še naprej takšnih uspehov, kot so se zgodili v zlatem obdobju, ni bilo nikoli več, čeprav so ves čas delovala izjemna imena med katere sodijo Štefan Mlinarič, Bojan Pograjc, Tomaž Jeras, Bojan Caf, Robert Hočevar,Tadej Golob, Peter Bajec in drugi, ki so zaznamovali obdobje bodisi zaradi uspešnih vzponov doma in v tujini bodisi zaradi prostovoljnega dela AO Železničar. Od večjih organiziranih AOŽ odprav omenimo odpravo poleti 2012 v obmejno gorovje Kokšal Too, ko je bilo preplezanih več prvenstvenih smeri. Tri leta kasneje pa se je štiri-članska odprava lotila Cassinovega grebena na Denali (6190 m), ki pa ga je osvojila le po kombinaciji smeri West Buttress in West Rib. Danes AO Železničar deluje v novih popolnoma s prostovoljnim delom obnovljenimi prostori, ima dobro organiziran izobraževalni sistem in stabilno plezalno članstvo, ki opravlja solidne vzpone tako v domačih kot tudi tujih gorstvih.

Opombe:

  1. (1949-1969) Miroslav Spasić, Omahljivi ljubitelji sten, str. 37-39. V: Zbornik ob 20-letnici PDŽ.
  2. Dostopno na: http://www.gore-ljudje.net/novosti/110569/
  3. Arhiv AOŽ.
  4. (1970-1979) Anonimni rokopis.

 

© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si