Kaj se dogaja

Poglejte ta špica video: klik (kratka verzija) klik klik (daljša verzija) Oba videa je sestavila naša Ciganka. ŽaoŽ je pred vrati! Že pripravljam opremo :)

Že nekaj časa sva se s Polijem usklajevala za skok v hribe odplezat kakšno krajšo smer preden krenemo v Dolomite. Končno se nama je uspelo uskladiti ( BTW- moja prva ''prava'' plezarija v hribih) za Nedeljo 2.7. 2017. Štartala sva približno 10.30, saj sem še zjutraj tovoril robo iz Velenja v Ljubljano in me je v ponedeljek že čakal let za Španijo, ampak pustmo to. Hitro se napakiram in krenem proti viču pobrat Polija. Izhodišče je bil Vršič in smer določena (Košir-Brelih, IV+ /III-IV, 200m). Do Vršiča se voziva dobro urco in razvije se globoka diskusija glede nekaterih aktualnih gospodarskih tem, ki sva jih tudi skoraj rešila J. Na vršiču hitro pobereve opremo in kreneva na pot ob 12.00.…

V petek proti večeru se je okrnjena ekipa alpinistke (Janko, Sandra, Klobuk in jaz) namesto v Zajezera podala v Krmo. Priprava na turo je ob točenem pivu bila več kot uspešna. V soboto smo se zbudili s svitom in se podali pod S steno Debele peči. Vsi štirje smo vstopili v smer Jesih-Potočnik. Do kamina III. smo poplezavali nenavezani, potem pa naša ramena olajšali za dobršen del teže in nadaljevali v dveh navezah. V pričakovanju zloglasnega kamina so prvi cugi minili kot za stavo, pod kaminom pa smo naprej poslali brzečo navezo, ki je čez smer vlekla štajerca (drugi del te naveze je bila bivša Železničarka, Didi če se ne motim). Potem smo se podali v kamin še mi, vsak s svojo tehniko.…

  Čudovita smer v veličastni steni. Klobuk dol pred neustrašno Miro Marko. In klobuk dol pred sivolasim mačkom, ki naju je prehitel na vrhu zelene glave. Midva pa sva tudi ponosna, da sva dolgo smer preplezala tekoče in z užitkom. In tako je padel eden izmed ciljev, o katerih sva še nedolgo nazaj samo sanjala. Juhej!   Normal 0 21 false false false EN-GB X-NONE X-NONE

Vesna me je v ponedeljek zapeljala v smer, ki ima sloves resne in podrte štirice (kot zanimivost: med vsemi objavami ji samo Boštejeva daje lepo oceno). Predvsem vse nalepke o podrtosti so povzročile kar nekaj tesnobe, a se je izkazalo, da se razu dela krivica (objava služi tudi popravljanju krivice). Glede krušljivosti ne razočarata samo prvi in tretji raztežaj, ostali pa so presenečali vsaj z zadovoljivo, če že ne čvrsto skalo. Ujela sva tudi vse najlažje prehode, ki jih je sem in tja treba poiskati za ovinkom. Potrl naju ni niti dolgovezen sestop v Krmo – pretekla sva ga v zadovoljivi uri in pol. Menda zaradi steklenic piva, ki sta na hladnem čakali, da se na poletni sparini orosita samo…

Z Edotom sva se odpravila v stene nad Korošico, da bi se malo naplezala, podružila in sprostila. Prvi dan sva splezala priljubljeno smer v Vežici, ki je prava lepotica. Na izstopu pa naju je ujela kar močna nevihta, tako da sva hitro odvrgla železje in nato čepe na rušju ob zvokih strel čakala, da se stvar umiri. Kljub temu, da sva bila "malo" premočena, po nevihti nisva bila slabe volje(glej sliko Edota s tobakom :). Drugi dan sva se lotila pa Šarove poči v Lučkem dedcu. Smer je samostojna samo v spodnjem delu, potem se priključi Levi smeri. Smer je spodaj ostra (VI+) in podarjen ti ni praktično noben meter, no tudi nadaljevanje je kar zanimivo. Omenil bi morda tudi, da so v Levi smeri…

V soboto smo se dve navezi – Primož z Matejem in Davidom ter midva z Vančem odpravili v Igličevo smer. Z nama bi morala biti še Nika, vendar jo je pokvarjen avto priklenil na domačo Baško grapo. Na poti na Okrešelj srečamo prijazne GRSjevce, ki povedo, da je smer še precej naložena, v spodnjem delu kamina pa se je odlomil velikanski podstavek. Sploh ni bilo tako hudo, verjetno tudi zato, ker smo s predstavljanjem malo zapretiravali. Smer je lepa, skala dobra. Mene je še najbolj namučil moker kamin, v katerem sem preslišala glasbeno spremljavo iz oblakov s Kranjske. Ko končno pridem do štanta, z Vančem izvedeva plezanje na reaktivni pogon, nad Miheličevo ploščo pa sem se spraševala ali sem…

Potem, ko sva z Marjanom (AK Vertikala) prejšnjo nedeljo preverila vplezanost v predostenju Križevnika ter se spoznala s Frančkovo mojstrovino Dah jeseni (čudovita plezarija) je bil to nedeljo čas za potešitev nove velike želje. V trapezu Velikega Draškega Vrha (VDV) sva se na mojo željo lotila Poti do sonca, ki sta jo v spomin Ruth Podgornik Reš v letu 2013 splezala Jan in Miha. Čeprav osebno nisem poznal Ruth, pa je na name kot ljubitelja gorskega teka in narave nasploh ustvarila močan vtis. Z energijo, ki jo je izžarevala mi je bila zgled in navdih, za preizkušnje ki jih prinese življenje. Ljubezen, ki jo je izkazovala je bila nalezljiva in navdihujoča. V njen poklon se mi je zdelo več…