Kaj se dogaja

  Čudovita smer v veličastni steni. Klobuk dol pred neustrašno Miro Marko. In klobuk dol pred sivolasim mačkom, ki naju je prehitel na vrhu zelene glave. Midva pa sva tudi ponosna, da sva dolgo smer preplezala tekoče in z užitkom. In tako je padel eden izmed ciljev, o katerih sva še nedolgo nazaj samo sanjala. Juhej!   Normal 0 21 false false false EN-GB X-NONE X-NONE

Vesna me je v ponedeljek zapeljala v smer, ki ima sloves resne in podrte štirice (kot zanimivost: med vsemi objavami ji samo Boštejeva daje lepo oceno). Predvsem vse nalepke o podrtosti so povzročile kar nekaj tesnobe, a se je izkazalo, da se razu dela krivica (objava služi tudi popravljanju krivice). Glede krušljivosti ne razočarata samo prvi in tretji raztežaj, ostali pa so presenečali vsaj z zadovoljivo, če že ne čvrsto skalo. Ujela sva tudi vse najlažje prehode, ki jih je sem in tja treba poiskati za ovinkom. Potrl naju ni niti dolgovezen sestop v Krmo – pretekla sva ga v zadovoljivi uri in pol. Menda zaradi steklenic piva, ki sta na hladnem čakali, da se na poletni sparini orosita samo…

Z Edotom sva se odpravila v stene nad Korošico, da bi se malo naplezala, podružila in sprostila. Prvi dan sva splezala priljubljeno smer v Vežici, ki je prava lepotica. Na izstopu pa naju je ujela kar močna nevihta, tako da sva hitro odvrgla železje in nato čepe na rušju ob zvokih strel čakala, da se stvar umiri. Kljub temu, da sva bila "malo" premočena, po nevihti nisva bila slabe volje(glej sliko Edota s tobakom :). Drugi dan sva se lotila pa Šarove poči v Lučkem dedcu. Smer je samostojna samo v spodnjem delu, potem se priključi Levi smeri. Smer je spodaj ostra (VI+) in podarjen ti ni praktično noben meter, no tudi nadaljevanje je kar zanimivo. Omenil bi morda tudi, da so v Levi smeri…

V soboto smo se dve navezi – Primož z Matejem in Davidom ter midva z Vančem odpravili v Igličevo smer. Z nama bi morala biti še Nika, vendar jo je pokvarjen avto priklenil na domačo Baško grapo. Na poti na Okrešelj srečamo prijazne GRSjevce, ki povedo, da je smer še precej naložena, v spodnjem delu kamina pa se je odlomil velikanski podstavek. Sploh ni bilo tako hudo, verjetno tudi zato, ker smo s predstavljanjem malo zapretiravali. Smer je lepa, skala dobra. Mene je še najbolj namučil moker kamin, v katerem sem preslišala glasbeno spremljavo iz oblakov s Kranjske. Ko končno pridem do štanta, z Vančem izvedeva plezanje na reaktivni pogon, nad Miheličevo ploščo pa sem se spraševala ali sem…

Potem, ko sva z Marjanom (AK Vertikala) prejšnjo nedeljo preverila vplezanost v predostenju Križevnika ter se spoznala s Frančkovo mojstrovino Dah jeseni (čudovita plezarija) je bil to nedeljo čas za potešitev nove velike želje. V trapezu Velikega Draškega Vrha (VDV) sva se na mojo željo lotila Poti do sonca, ki sta jo v spomin Ruth Podgornik Reš v letu 2013 splezala Jan in Miha. Čeprav osebno nisem poznal Ruth, pa je na name kot ljubitelja gorskega teka in narave nasploh ustvarila močan vtis. Z energijo, ki jo je izžarevala mi je bila zgled in navdih, za preizkušnje ki jih prinese življenje. Ljubezen, ki jo je izkazovala je bila nalezljiva in navdihujoča. V njen poklon se mi je zdelo več…

Sicer je bil prvotni načrt dvodnevna plezarija v Belih vodah, a kaj hočemo, ne gre vedno vse po načrtih. Ostali tečajniki so že v soboto navsezgodaj zjutraj odrinili proti Italiji, mi trije pa v nedeljo zgodaj zjutraj proti Jermanci. Čakala nas je Brana, Zgornji steber (IV-/II-III, 160m) s Šijo (II-III, 200m). Gneča na parkirišču nas je navdajala z mislijo, da bo morda treba poseči po rezervnem cilju. Kar nekaj znanih fac je bilo tam. Kakor koli, pot pod noge in strumno proti Kamniškemu sedlu. Načelnik Željo in David sta vedela, kaj nas čaka, meni pa se ni niti sanjalo, v kaj se podajamo. Ona dva, že izkušena gamsa, v družbi popolne začetnice. Malo pod sedlom smo opazovali kozoroge, si…

V Bohinju je lepo, stene so pa strašno daleč. In ni je boljše kondicijske ture, kot da težak nahrbtnik vlečeš na Laz in naprej še debelo uro po ruševju in meliščih. In Neža je vedno za take fore. Najprej sva hotela preplezati fotogenično zajedo, a je od blizu zgledala kaj neprivlačna in čisto pretežka. Potešitev sva našla v bližnji Kaminski smeri (200 m, IV+/IV), ki lepo stopnjuje tempo. Detajl smeri je previsen vstop v kamin s precej nezanesljivo skalo, sam kamin pa tudi ni od muh. Še dobro, da se je v najtežjem raztežaju v najbrž ne prav veliko ponovitvah nabralo nekaj dobrih klinov. In če sem začel že zares verjeti, da se da kamine najlepše plezati v razkoraku, se je tokrat nedvomno…

Za marsikoga je mala malica. Ampak midva sva Miheliča in Zamana vzela resno. In dobesedno. Da bi našla to "zemljepisno nepomembno vzpetino, ki je pravzaprav le ena izmed grbin v valovitem reliefu Podov pod južno steno Skute [in] bi [jo] le težko imenovali vrh", sva se lotila obračanja tako rekoč vsakega kamna. Nekajurno raziskovanje se je izkazalo za plodno: ugotovila sva, da bo treba namesto desnega hudournika zaviti v levega. Opogumljen z izkušnjo premaganega slepega črevesa najin raziskovalni duh niti pri plezanju ni popuščal. V steni je sicer že bilo nekaj navez, vendar nobena v najini smeri. Juhu, pot za novo lekcijo je prosta! Marjeta je dobila uvodni raztežaj, ker je bolj…