Kaj se dogaja

Spoštovano članstvo,   Upravni odbor PDŽ Ljubljana vabi člane na Občni zbor Planinskega društva Železničar Ljubljana, ki bo v soboto, 25. 2. 2016, ob 16:00, v prostorih Turističnega društva Zapotok (Zapotok 4, Zapotok).   Več informacij in dnevni red je v vabilu (klik na thumbnail).             Za organizacijo prevozov lahko uporabite TABELO!!!   Lep pozdrav.   Rok Zaletel - Željo Načelnik AOŽ

Z velikim navdušenjem obveščam.   V petek, 24. februarja 1917, ob 19:00, se bo v PCAOŽ - prostorih ferajna zgodil že tretji legendarni FART - ferajnovska amaterska rekreativna tekma. Vabljeni!               Vabilo organizatorjev: V petek, 24. februarja, se bo zgodila zimska edicija Ferajnovske amaterske rekreativne tekme! S plezanjem, pivom, družbo in kozarcem kislih kumaric bomo hlad nevtralizirali. Dobimo se ob 19.00 na najbolj industrijskem ferajnu.

Tokratna dogodivščina se je začela že navse zgodaj zjutraj z manjšimi orientacijskimi težavicami, a smo se na koncu vsi srečno našli na Dolgem mostu in odrinili proti Vršiču. Ker so gore pozimi še vsaj enkrat lepše kot poleti, smo se nekateri res veselili sneženega vikenda. Malo nam jo je sicer zagodel nepredelan sveži sneg, tako da so bila naša snežna sidrišča bolj tako tako, pa morda še bolje, saj smo se tako še bolj potrudili, da smo varovali na telo. Abzajl je bil tudi precej imaginarne vrste, za prerez snežne odeje pa smo nekateri odkopali kar konkretno količino snega. In ko se pustiš zakopati v sneg, se šele vsaj približno zaveš strašljivosti in agonije, ki jo doživi nekdo, ki ga…

Ura je bila zgodnja, temperature v minus... Že na parkirišču Mlačce nam je bilo jasno, da nas čaka mrrrrzel dan. Za vsak slučaj smo s seboj vzeli kakšno majico več in se podali v neznano. Ob prihodu na "delovišče" je bil pogled na ledene gmote prav impozanten. Najprej varnost, čelada na glavo, pas, razdelitev v skupine... In za večino tečajnikov prvi stik derez s trdim ledom. Najprej previdno, a smo se kmalu privadili in pozabili, kaj imamo na in pod nogami. Od tu naprej je šlo kot po maslu :) Inštruktorji so nas najprej naučili abzajla na abalak, izdelovanja sidrišč, osnov lednega plezanja... Zelo zanimivo je bilo spoznanje, da nas v dobrem ledu lahko zadrži že zelo ozek abalak ali pa le…

S kolegom sva se 26. 1. 2017 odpeljala v Tamar. Na izhodišču pri koči v Tamarju je bila temperatura -15 C. Ko sva prišla pod slapove, sva se odločila, da najprej splezava Skriti slap, ki je bil danes bistveno težavnejši, kot je ocenjen:   Prvih 15m je bilo težjih, kot sva pričakovala, bilo je svečasto, delali so se talerji. V srednjem delu je bil led boljši, tu je bilo lažje plezati, vendar so se tudi tukaj še delali talerji. V zgornjem delu od macesna do vrha je bilo plezanje, z izjemo dveh skokov, lažje. Nazaj sva šla po poti, ki pelje nazaj v dolino in si ogledovala lepote Tamarja. Bil je lep dan, kot vedno poln vtisov.  

Pa smo šle- osamosvajanju naproti. Plezale smo hitro, štante delale počasneje. Ampak samo zato, da sta se lahko drugi dve spodaj ogrevali s Konjenikom. Z eno roko, z drugo roko, z eno nogo, z drugo nogo, z glavo, z ritjo… časa je bilo dovolj za vse:). Plezale smo Slap v soteski, desni krak. Spodaj je bil led malo siten, zgoraj za vriskat. Kaskade pa zelo prijazne; šele zadnji del se postavi bolj pokonci. Tudi če je bila nedelja, gužve ni bilo. Le na drugem štantu smo mimo spustile eno navezo, da smo se lahko me v miru prevezovale in še kakšno vmes rekle. Konec koncev ni vse samo v plezanju- če je zraven še dobra družba, potem je paket popoln. Ta je bil in naj traja led!:)

V soboto smo se nekaj naših in nekaj zunanjih odpravili pogledat snežne razmere k sosedom v Avstrijo. Cilj je bil Schilchegg (2040m) oz. Šilček po naše, itak!. Meni se je že na parkirišču smejalo; snega čez glavo, dobra podlaga in še kar snežilo! Vzpon smo zmogli kar hitro, ker je bila gaz že narejena, na vrhu se zaradi vetra tudi nismo obirali, spust pa itak vedno mine prehitro. Je bil pa odličen, skoraj bi šli še enkrat :) Super tura, za takšne snežne dneve kot je bila sobota. Pobočje je pa tudi dovolj široko, da vsak nariše svojo špuro.   

Iz zimskega frikanja se da z lahkoto narediti celodnevno turo: vstaneš v temi, potem nekje po poti piješ (pre)dolgo kavo, potem parkiraš eno uro hoda predaleč, ker ne verjameš v svoj avto, potem si privoščiš raztežaj plezanja epskih časovnih razsežnosti po tankem ledu, potem uživaš v samoti grabna, kjer so se prej trle množice, predvsem pa vriskaš v res lepih skokih ravno pravšnje naklonine. Na koncu se proti avtu vračaš v soju mnogoterih zvezd, medtem ko se vsi ostali v teh koncih tavajoči siti in napiti že zdavnaj vozijo proti Ljubljani. In še odstavek brez patetike. Plezala sva Lušev graben. Led je v prvem raztežaju za nas razbijače kar psihersko tanek. Kak vijak se da vseeno zaviti.…