Kaj se dogaja

V četrtek smo se z Gerbcem in Boštom odpravili pod VMP. Dostop traja celo večnost a se splača. Splezali smo smer Črni kamin, ki je v sredinskem delu ponudila s super plezanjem v mešanem terenu. Razmere so še vedno super le v vršnjem delu se je precej prediralo. Sestopili smo po grabnu in z dvema abzajloma prišli nazaj pod steno.

Včeraj, v soboto smo se z Nežo, Primožem, Primoževo kolegico Ano in njenim Tofsijem odpravili na Visoki Rokav čez Plovdov rovt. Pot do bivaka se je nekoliko vlekla, sneg pa se začne le nekoliko pod bivakom. Ozebnik je dobro zalit, tako da smo bili kaj hitro na vrhu ozebnika. Ker se je Neža na hitro odločila, da gre z nami, nismo  imeli seboj cel cviling na eno navezo, tako da je Neža nekoliko posedela na vrhu ozebnika, jo nato mahnila dol in osvojila Šplevto. Med tem časom pa smo se ostali štirje odpravili na vrh Visokega Rokava.  Do vrha grebena smo potegnili tri cuge, po grebenu na vrh Rokava pa je bilo še 5 min hoje brez težav, saj je snega dovolj, z vrha pa nor razgled. Nazaj do vrha…

Za soboto se nikakor nisem mogel odločiti ali bi šel po re-kreacijo v Kamniške ali po kreacijo v Julijce. Šele na obvoznici me je potegnilo v kreacijo in tako sem parkiral v Trenti in šel za nosom iskati razmere in lepe prehode. In našel sem jih :). Po nekajurni hoji sem uzrl linijo, ki sem jo ocenil kot primerno za moje sposobnosti :). In tako sem zaplezal. Začne se položno, da ogreješ noge, potem pa postane malce strmalnejše :). Plezarija vseskozi lepa, mestoma strma ampak z nekaj nežnimi gibi se elegantno pomikam višje do vršnega pobočja in po uri in pol vriskam na vrhu, se nastavljam močnemu soncu, zadovoljen in srečen, da sem onemu spodaj ukradel še en dan :). Lepo je biti tam…

Že prejšni teden ko sva se z Žiletom vračala iz Grossglocknerja so pogledi na Martuljške konce obetali dobre razmere. Tako sva se z Neli v soboto 3.12. odpravila proti bivaku za Akom in v nedeljo pod vršace pogledat kako izgleda od blizu. Ogledna ture je navdušila in v sredo sem se že vrnil nazaj v te konce. Na dostopu sem precej hitel, kar me je potem teplo celi dan :). Na vstopu srečam še Meri in Gerbca z istimi načrti in hitro smo združili moči in popikali do vrha Malega Oltarja po smeri Bucer Kristan. Razmere so bile res noro dobre. Nato se spustimo v krnico in naprej proti Dovškem križu v štrajfn, ki sva ga z Neli ogledovala v nedeljo. Izkazalo se je za super smer s precej strmim prvim…

Na licu mesta sva s Primožem spremenila prvotni plan, pustila opremo pod nekim balvanom med ruševjem in jo mahnila po kondicijo, ki je ni nikoli preveč. Odpravila sva se proti Luknji in naprej proti Bovškem Gamsovcu. Sneg na tej strani je bil že v dopoldanskih urah precej južen, vendar ga ni tako veliko, da bi morala gaziti. Na vrhu Gamsovca sva nekoliko posedela in se nastavljala soncu, nakar sva se odpravila na drugo stran Gamsovca. Na te strani je bil sneg dobro predelan in sva jo odpikala navzdol in podaljšala korak proti Stenarju. Ko sva se približala Stenarju je Primož uzrl nek krajši žleb s snegom, ki je že od spodaj pod steno dajal videz, da zna biti lahek in zabaven. Prav tako pa…

Končno. Vremenska napoved obljublja sonce, ki smo ga na preteklih skupnih turah tako pogrešali. Ob 7.00 se zberemo v Ljubljani na standardnem mestu, se razdelimo po avtih in odpeljemo proti Vipavi. Uro kasneje že sopihamo proti poligonu na sektorjih Tri votline, Pikapolonica in Triptih, kjer bomo ponavljali manevre letne plezalne tehnike in se spoznavali s samoreševanjem. Bilo je le nekaj stopinj nad lediščem, zato smo komaj čakali pričetek akcije. Najprej nam je vodja ture Kruh demonstriral manever samoreševanja. Čaki, kaj? Toliko štrikanja, stopna zanka, prsna zanka, manchard, avtoblok, gor pa dol pa spet gor pa spet dol, kje smo ostali? Praktični del je pojasnil mnogo vprašanj. Vsak…

S Polijem sva izkoristila to hribovsko popolnost, ki je že nekaj časa v zraku, in šla včeraj na lepše. Loška Koritnica ima sneg, ampak ne toliko, da bi lahko uresničila plane, ki jih človek naredi v topli postelji. Sneg se pač ni sipal tja kot sva pričakovala. Je bil pa zato kje drugje in pikat se je dalo. Pa še matrala sva se manj in bla podnevi dol. In odkrila miklavževo presenečenje. In Loško steno sem od blizu spoznala od njenega največjega navdušenca. Ferata pod Plešivcem je mestoma zaledenela, kar je poskrbelo za delikaten dostop in skorajda bizaren sestop. Bilo je zabavno.

Včeraj sva z Dalenjcem zavila pod Veliko Mojstrovko in se podala v Smer Debelakove. Stena zgleda zelo suha ampak se najdejo zaplate snega, višje pa jih je vedno več, pa tudi obilnejše so :). Kot povsod, so tudi tukaj dobre razmere, edino v predzadnjem raztežaju je snega premalo za uživaško pikanje, zato ti ne ostane drugega kot delikatno plezanje čez katerega se poleti sprehodiš :). Ker sva hotela užiti dan v popolnosti, sva si za plezanje vzela veliko časa in v trdi temi tulila v veter na robu stene in se tolkla po plečih :). Kaj naj rečem, meni je bila težka smer, v kateri je bilo treba kar delati :). Družbo sta nama delala dva mariborčana, ki pa sta v zgornjem delu dala v prestavo višje…