Po več kot enomesečnem potovanju je bilo treba v hribe sprobat formo. S Primožem se dogovoriva za soboto, ko naj bi bila vremenska napoved še okej. Ideja za smer pade: SV raz Kalške gore. Meni se zdi preveč severna (mrazzz), Primožu pa bolj vzhodna, 'saj bova itak zgodi štartala pa na jugu bo jugozahodnik bril pa če so oblaki je itak vseeno, kje si'. Zmaga vzhod, zato se v ne več tako ranem jutru v slogu heavy and fast podava pod steno. Vzhodna stran se v vsej svoji toploti pokaže le na dostopu, ko zašvicava v siju toplih sončnih žarkov. Ni kaj, tile dostopi nama res ležijo, sva mela ves čas občutek, da sva počasna pa sva bla že v dobri uri gor pa še light and fast, namenjeni na Kokrsko sedlo, naju sploh niso prehiteval! No, zdaj pa pride del ture, zaradi katerega nama more budilka zvonit sredi noči: plezanje. Smer se začne v levo usmerjeni zajedi/rampi približno 50 m od najnižje točke raza. Naj še povem, raz je raz le od daleč. Od blizu je zaobljena plata, za lažjo predstavo. Torej, ko po rampi prideš do lopice, greš proti desni po platah do travnika, od tam pa po šodrastih travah še bolj desno do kamina. Tam sam jaz šla preveč direktno navzgor, s čimer sem si prislužila navzdol usmerjeno prečnico. Kot druga. In jo preživela. Naprej pa po kaminu do lijaka, ki je vpadnica za razne projektile in navzgor po lažjem svetu, ki je ravno tako težak, da se ne moreš razvezat, še 200 m do vrha.

Skala je bila kar ok, ko se navadiš na trave, seveda. Sonca ni bilo, zato je bilo res vseeno, ali sva na J ali S strani. Namesto oblakov je bila megla. Lahko bi smer preimenovali tudi v Raz meglic. Bi ji pristajalo. Res imaš tak občutek, da si nekje daleč daleč, le pohodnike slišiš od spodaj, kako si (neubrano) popevajo Kekčevo pesem in prožijo meliško kamenje. In kar naenkrat se meglice za ene 5 sekund razkadijo in vidiš, da je pot čisto blizu… Ampak tudi do vrha ni bilo takooo zelo daleč. Čas je relativen pojem. Jaz sem si ga krajšala z vsaj petimi različnimi pesmimi, ki so mi šle po glavi (Kekčeva pesem, Mojčina pesem, спасибо – neumen ruski komad s transibirske, Boulevard des airs, Meduze…). Kako se je kratkočasil Primož, ne vem. Po nekajurnem tavanju v megli sva dosegla vrh, juhu!

Moram priznati, da se mi smer ne bo vpisala na seznam najlepših, vendar slaba tudi ni bila. V njej sem pridobila spretnost stopanja na mokre trave. Žal se ključne veščine v megli (da se nasloniš nanjo) nisem naučila. Pa drugič.

Slik je bolj malo, saj ni bilo prave svetlobe...

V petek zvečer sem se vsedla na vlak in se zjutraj zbudila v Švici. Tam me je pobrala črna makina v kateri je sedela Hermanca in sva šli. Čez lepe švicarske prelaze v Saas Fee. Pred vasico pustiš avto in jo peš mahneš do izhodišča. Še sreča, da sva v avtu klepetali kot za stavo, kajti ko sva si nadeli takozvane nahrbtnike, so se noge začele šibiti in 4 ure dolg dostop je bil precej bolj tihoten. Nekje nad Mischabelhüttesva na grebenu postavili šotor in romantika je bila neskončna, ko sva iz toplih spalk zrli malo navzgor v zvezde in malo navzdol k lučkam v Saas Feju. Dopoldan sva stali na vrhu Nadelhorna (4327m), ki sva ga dosegli po grebenu normalke. Popoldan sva bili že nazaj v dolini in naslednji dan uživali v tokrat počasni panormaski vožnji čez prelaze s pogostimi kavnimi postanki. Zvečer sem šla na vlak in se v torek zjutraj zbudila v megleni Ljubljani. Ah ja, zima se je začela :)

Močno zdesetkana, ampak res močno zdesetkana ekipa se nas je zbrala z neko željo raziskovanja, za nas novih skritih kotičkov naših gora. V petek smo se proti bivaku za Akom odpravili Petra, Vesna, Vanč in Gres. Zaradi razno raznih okoliščin se je tudi plan dvodnevnega plezanja skrčil samo na soboto.  Ampak važno je da se gre. :) V petek zvečer smo prispeli v bivak, zakurili, rekli besedo dve in zaspali v toplem bivaku.
  V soboto smo takoj zarana krenili: jaz in Vanč proti Malem Oltarju - Bučer Kristan, Petra in Vesna pa proti vrhu Široke peči.
  Dostop nama je z Vančem hitro minil in kaj hitro sva že šlatala ledeno skalo Malega Oltarja. Kmalu se naju je usmililo še sonce in naju prijetno ogrelo. Na vrhu sva bila ok 12h in uzivala v res fantastičnih razgledih. Sestopila sva proti Grlu in po meliščih do treh macesnov in nazaj do bivaka.
 Dekliški del je užival na svoji avanturi. Na dostopu do Amfiteatra je zaradi morke skale že romala vrv iz nahrbtnika. V Amfiteatru pa sta uživali v res odličnem ambijentu. Avantura se je končala malo pod vrhom Široke Peči. A kaj mora ostati tudi za drugič.

S Kajo in Špelo smo šli na (v) Nebeško simfonijo. Smo bili kar glasni. Sila neolikano. Ampak pri vsem tem prijetnem soncu, toplih travah, dobri družbi, lepih plateh in dveh bolderskih problemih ni šlo drugače.

Z velikim zadovoljstvom oznanjamo, da se bo alpinistična šola začela z uvodnim predavanjem v sredo, 5. oktobra 2016, ob 19:00, v Plezalnem centru AO Železničar. Predstavili vam bomo vsebino alpinistične šole, dejavnosti in prostore odseka. 

Letos smo zaradi selitev v nove prostore prisiljeni v omejitev številka prijav. Zato vabimo vse, da opravite neobvezujočo prijavo na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

Pri morebitni omejitvi vpisa bomo upoštevali vrstni red teh prijav in plačilo prvega obroka tečajnine.

Redna cena alpinistične šole je 300,00 €, za študente s statusom, mlajše od 26 let pa 220,00 €.

Cena vključuje članarino, izvedbo predavanj, vodenje skupnih tur, uporabo naše plezalne stene in knjižnice.

Več informacij lahko dobite pri:

vodji šole: Boštjan Tomplak - Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in

namestnici vodje šole: Petra Muhič - Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. .

Vabljeni, da nas in svet alpinizma spoznate od blizu!!!

Oglej si plakat (klik, klik)