Kaj se dogaja

Gregorčič je namignil, naj v soboto od doma ne odhajamo prezgodaj, in nebodigalen smo Sandra, Klaudija, Janko, Marko in Marjeta takoj poslušali. Poteza se je izkazala za odlično, saj smo si morebitne zablode vsaj v prvem delu prihranili. Nekdo je zagazil pred nami. Ko sta se naša nesojena vodnika obrnila, ker nista znala več naprej, je železničarska pamet (beri Janko) našla prehod, kjer ni poti. Po tem je bila orientacija do Bivaka 2 igrivo lahka, a smo do njega vseeno komaj prilezli. Tehniko gaženja z ritjo v snegu bo pač treba še izpiliti. Smo pa zato do potankosti obvladali temperaturo v bivaku. Markovo flambirano sadje je uspelo živo srebro s prvotnih -2 stopinj Celzija dvigniti na…

Danes sva šla z Gresom malo gazit proti Kamniškemu sedlu in lahko z gotovostjo rečeva, da se je zima začela in da že pošteno tolče s šapami :). Snega je bilo ogromno, tako da sva iz varnostnih razlogov opustil ritje sedla :). Bilo je vseeno fino, veter je napravu piling na obrazu in šnopec pri Jurju še nikoli ni tako pasal. Žal nama je obema odrezal noge, verjetno zato, ker sva ga zalila z bjrco :). No, jota je potem postavila stvari na svoje mesto :D. Letos bo dobra zima ;).

Za krompirjeve počitnice je Alpinistka končno stopila na ledenik nad Courmayeurjem. Pozdravilo nas je perfektno vreme, veliko frišnega snega in zelo znosne temperature za nekajdnevno bivanje v šotorih :). Za piko na i pa so poskrbele niti ne tako slabe razmere za plezanje, vsaj v tistih smereh, ki smo si jih nekako že doma nagledali ;). Malce je razočarala samo švoh udeležba, saj smo bili le trije (Ciga, Neli in jst), predzadnji dan se nam je pridružila še Hermanca. Ampak kot s(m)o včasih rekli: "Četa mala, ali odabrana" :). Kaj še napisati kot bilo je fino in zdi se mi, da zelo dobra izkušnja za mlado Alpinistko. Žal smo domov odšli s težkimi srci in rosnimi…

Začelo se je! Sobota ali nedelja, to je zdaj vprašanje. Dežurni vremenoslovci so odločili, da bo za bodoče alpinistične pripravnike primernejše nekoliko bolj suho in toplo vreme, zato smo pod vznožje plezališča v Črnem kalu krenili v soboto (na koledarju je bil 22. oktober). Še sreča, da smo zjutraj vseeno nase navlekli dolge gate, učna ura pod skalo je bila namreč kar hladna, milo rečeno. Pritoževali se sicer nismo, da nam ne bi že prvi dan na terenu povedali, da nismo iz pravega testa za ekstremne podvige, ki nas še čakajo. Potem pa smo plezali. Od Turbo folka in Najboljšega soseda do Mea culpe. Trojkice, štirkice, celo petkice. Smo se kar raztepli po sektorjih. Ker smeri še ne znamo…

Pozdravljeni,   v letošnji izvedbi alpinistične šole imamo še nekaj prostih mest. Vabljeni, da se nam pridružite na sredinih (ob 19:00 v PCAOŽ) predavanjih alpinistične šole. Pristop k šoli je možen najkasneje do konca meseca oktobra.   Več informacij lahko dobite pri: vodji šole: Boštjan Tomplak -  Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., namestnici vodje šole: Petra Muhič -  Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in načelniku odseka: Rok Zaletel - Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oz. 040 613 795.   Podatke o letošnji alpinistični šoli najdete…

Poleg uvodnega predavanja in začetka nove alpinistične šole, smo z družabnimi aktivnostmi otvorili tudi plezanje na naši steni. Za to je najbolj primeren en in edini FART - Ferajnovska amaterska rekreativna tekma, tokrat že druga po vrsti. Neli in ekipa postavljalcev so pripravili 20 bolderaških in drugih problemov, ki smo jih tekmovalci bolj in eni predvsem manj uspešno napadali. Za konec pa so pripravili še revialno tekmo slepega plezanja, ki je na vse pustila izredno močan vtis. Kapo dol organizatorjem za odlično pripravljene bolderje in program. Na koncu smo najbolj vztrajni pričakali še pečen kostanj. Kot je že stalna rečenica v naših krogih. "Fino je blo. Še bomo šli."

Pravijo, da je FB ena sama neumnost. Meni pa je vendarle omogočil, da sem v soboto doživel uživantsko plezarijo. Pa pustimo podrobnosti. V soboto zarana sva z Evo Breznikar odrinila iz Ljubljane v Logarsko dolino. Zastavljen cilj je bila Igličeva smer v Mali Rinki. Po slabih dveh urah dostopa, sva zarinila v steno. Takoj za nama pa še kolega iz AO Litija. Sva že mislila, da bova morala hiteti. Pa sta imela kolega druge načrte. Plezat sta šla Debeljakovo varianto Igličeve, tako da sta se po tretjem cugu ločila od najine smeri. Z Evo sva si zato lahko vzela malo več časa za zahtevnejše raztežaje. Skala je odlična, smer lepo speljana, skratka res lepa uživaška plezarija. Žal pa na vrhu nisva…

Po dveh dneh intenzivnih pogajanj in priprav, smo se Sandra, Marko in jaz pognali v, pred kratikim z našega AO že obiskano, smer v Debelem vrhu. Kljub »pokvarjenim« budilkam, od strmega dostopa pekočih nogah, občasnem rahlem dežju, smo se dobre volje razgibali skozi prvi raztežaj opremljene smeri. Pri naslednjem raztežaju smo ugotovili, da so ti predolgi, saj smo morali narediti vmesno varovališče. Pri tretjem je bila ista zgodba, pri četrtem pa smo že bili sklepčni, da plezamo s krajšo vrvjo. Z višino je veter vedno bolj pritiskal, je pa zato plezarija postajala vedno bolj uživaška. Vsake toliko je sledil odsek trav, kot nalašč za uporabo Žiletove prvine. Drugačen obraz pa je imel drugi…