Z Nežo, "Borjino hčerjo", in Simono smo v petek zbežali z ljubljanske vročine in v steni nad bohinjskim jezerom ob hudourniškem slapu Govic ujeli popoldansko senco. Večerne teme nismo lovili mi, ampak je ona ujela nas. Še dobro, da je Simona v smer vzela nahrbtnik in z njim čelko. Preostala nahrbtnika, in z njima ena čelka, sta ostala pod steno.
Smerca je dolga štiri raztežaje ali 185 metrov, za vzpon pa smo potrebovali približno tri ure. Detajl v najtežjem raztežaju je ocenjen s 5c. Smer je ena sama položna plata z nekaj zagruščenimi odstavki. Šalic ni, nekaj oprimkov je krušljivih, stopi so pa večinoma kar dobri. To je dokazala tudi Neža, ki kljub plezanju v teniskah nikoli ni resno spolzela po plati navzdol. Razgled s sidrišč je čudovit (vidi se tudi Mihčeva grapa, ki sva jo z Lukom plezala pozimi). Sestopili smo s spustom ob vrvi po sosednji smerci, ki ima manj ovinkov, a je za odtenek lažja.
Okoli pol enajstih smo v roke dobili zasluženo pivo, ob pol enih pa gole riti v soju lune namakali v jezeru. Noč je bila še dolga, jutro pa vroče, zato smo namesto načrtovanega frikanja riti, tokrat oblečene, zopet namakali v jezeru. Bohinj je zakon, pravim lokalpatriot Primož!
