Nekje za Dolomiti in tik pred Himalajo...
Na začetku plezalne sezone je bilo seveda telepatsko jasno, da gremo pogledat Canazzei. Neznanka je bil tisti teden prej ali potem - zaradi vse kolobocije s pakiranjem, nabiranjem potrebščin in cijazenjem v nebosegajoče pritikline je res treba it za vsaj dva tedna. Ponavljati se je seveda dolgčas in želje so bile pred računalnikom res slinaste: plezal bi lepe smeri s kratkimi dostopi, bivali v idiličnem kampu, imeli na razpolago razkošen špeceraj, hude ture na visoke hribe, temperature morajo biti seveda v mejah znosnega in sončnega, destinacija pa logičen podaljšek iz Dolomitov. No ja, na koncu je prevladala Špelina modra ugotovitev, da je res še v vsakem življenjepisu bradatih legend prebrala, da so šli pred Himalajo najprej na trening v Chamonix. To mora verjetno bit res posvečen in divji rezervat dostopen samo hardcore alpinistom...
Chamonix je po literaturnih in internetnih virih sodeč zelena dolinica, ki se v JZ-SV smeri stiska med masivom Mont Blanca in verigo Aiguilles Rouges. Skozi 17 km dolgo dolino se razprostira več naselij od katerih so največja Chamonix-Mont-Blanc (mondeni center), Chamonix-Le-Praz ter Argentiere. Nadmorska višina 1000 m obljublja poleti prav priljudne temperature, seveda v primeru lepega vremena, ki je v Chamonixu bolj sreča kot stalnica. Raziskovalci nepriljudnega sveta lahko na uradni strani doline Chamonix najdejo vremensko napoved z nadvse zavidljivo grafično podobo (Link), ki je za nas pred odhodom kazala bolj malo sončkov.
No in smo res šli, po treh natrpanih dnevih priprav in tudi dvomov. A to bo zdej uplezavanje za Dolomite? Miha je dan prej malo v paniki lobiral za ponovitev Korzike, v obupanem poskusu, da bi po 3 dneh v Sloveniji vsaj malo več kot 3 ure vožnje od Pariza... v megli in rahlem dežju smo se v striktni hitrosti med 50 in 70 km/h pripeljali skozi predor. Zasidrali smo se v preverjem in idiličnem kampu Mer de Glace (Chamonix-Le-Praz, Link). Svoja bivališča smo po balkansko uspeli zakoličiti po dveh parcelah, še avto je dobil svojo, potem pa se je za lahko noč lepo uscalo. Obetajoče.
Naslednje jutro smo se zbudili v šajbo. Sodeč po pretegovanju in mežikanju zaležanih sosedov smo očitno zadeli! Prve dva dni lepega vremena smo se šli 'granit' trening v pobočjih Les Cheserys. Prevladujejo več ali manj navrtane 100 m smeri s platami in počmi. Dostop kičast, skala popolna, fenomenalni razgledi na nasprotno stran. Okoli sebe imaš ves čas kozoroge, tudi med plezanjem. Samo abzajli so nam začeli malo presedat..
Na sončni tretji dan smo si izbrali vožnjo do La Flegere s podaljškom s sedežnico do kazalca (L'Index 2396 m). Tudi na južnih pobočjih je bilo v začetku julija še veliko snega, zato smo se omejili na Piramido Florie. Opremljene malo bolj pokončne smeri z rumenozelenimi lišaji. Ja prosim! Na koncu smo rešili še detajl skalne poličke, robne zevi in padajočega štrika. Pač sezonska vaja iz improvizacije..
Četrti dan se je zaprlo nebo, potoki so se zlivali na nas utrujene. Preverili smo vodne stolpce šotorov ter dan izkoristili po svoje: eni z ogledi Montversa v meglenem dnevu, drugi v črni noči, spet tretji z ogledi izložb in orožarn trgovin Chamonixa. Ja, da boste vedeli, v Chamonix ima vsaka znamka svojo trgovino! Cene so seveda rahlo višje (p.s.: razprodaje so menda v začetku avgusta).
Peti dan smo se zapeljali do konca doline, čez Col des Montets v dolino Valorcine. Po dviganju meglic se je spet obetal lep dan. Izbrali smo si daljšo smer v dolini Passet. Po neatraktivnem začetku z mrtvim martinčkom je šlo na lepše in vedno bolj na sončno. Presenečenje za konec je bila definitivno zadnja štirica. Za lep balkonček se je bilo treba malo potrudit.. Bili smo po urniku, a nas je čakal še tečen abzajl. Naša smer je sledila bolj položnemu razu, zato se je abzajl priključil bolj direktni sosednji smeri. Tam nekje v poševnem delu je Špelo zaneslo na mokro plato. V nesrečnem momentu je zanihala proti kotni grapi.
Naslednji dan se je izkazalo, da RICE ni dovolj, sledil je obisk bolnišnice, Špela je dobila gips in bergle. Lahko bi ji dali tudi medaljo za pogum in dobro voljo. Fanta sta popoldne izkoristila za priprave in informiranje za vzpon na Mont Blanc. V Maison de la Montagne smo izvedeli, da bosta morala biti 'very, very, very quick'. Dobili smo tudi zelo informativno brošuro (Link). Načrtovani in objavljeni prvi odhod gondole ob 6.30 so Francozi s preprostim letakom na blagajni predstavili na 7.10. Po ne tako kratki vožnji, ki med drugim vključuje tudi prestop na vmesni postaji, sta na pot Trois Monts lahko štartala šele ob pol 9h. Sestopala sta čez Gouter, v času odhoda zadnjega vlaka sta bila ravno nekje pri teti Rosi. S Špelo sva uporabile vse svoje navigacijske sposobnosti, da sva jih ob 23.00 našle v ''lepi dolinici, ob vodi, ki teče iz ledenika, nekje blizu krav''. Ja hudič, njun zemljevid se je končal nekje na zemljepisni dolžini Mont Blanca. Je bilo pa zato tako lepo.
Naslednje dni se je naša odisejada počasi zaključila. Malo smo se še regenerirali, izkoristili še en lep dan, se zvečer dokončno nagledali Druja ter se na bolj kisli torek čez Švico odpravili proti Dolomitom...
Vodnički (iz ferajnovske knjižnice):
- Sites d'Escalade de la Vallee de Chamonix
- Aiguilles Rouges
- Vallorcine
- Za naslednjič: Envers du Mont Blanc
Slike: Link
Blue je moja boja: Špela, Miha, Zala, Miha