Zupanova se je že dolgo prašila na seznamu obveznih smeri. V torek so planeti le zavzeli blagodejne položaje: Nika je rekla »da«, šef pa odobril dopust.
Trema pred zahtevno lepotico je pri obeh nekoliko skalila spanec, zato sva v zgodnjem sredinem jutru precej odsotno dostopala po neskončnih travah pod steno. Med malico sva zaspano opazovala, kako vodja naveze, ki je pred nama vstopila v smer, lahkotno poplesava po prečki čez luske in bila potolažena, da potem pa že ne more biti nevemkakotežko (pač nisva vedela, da je bil to Marko PrezeljJ). Tako sva polna optimizma zarinila v smer, med grabljenjem bolj ali manj oddaljenih šalic in prestavljanjem nožic pa je v glavi odzvanjal Miheličev slavospev smeri. Do drugega raztežaja nad gredino sva se izmenjavala v vodstvu. Nika je blestela v prečki in visečem štantu, medtem ko sem ji jaz kradel petice, da je lahko zajavkala v previsu nad gredino in mojstrsko odšodrala med majavimi skalami edinega krušljivega raztežaja do ene izmed mnogih lepih terasic.
Potem sem vajeti prevzel jaz (no, ja, pravzaprav je Nika tako zategnila uzde, da mi ni ostalo drugega) in naju popeljal čez vse detajle. Prvi detajl – gladek žleb – sva premagala z eleganco, drugega – strmo zajedo – pa na moč. Potem sva se ravnala po Miheličevem opisu in namesto izstopa po lepi prečki, ki je obljubljala lažji izstop, prestopila levo v kamin, sledila poklini in se v dveh neugodnih prečkah poklonila Elvisu in Singerju.
Za konec sva po Virensu odabzajlala z Janezom in Ines, slalomirala po snežišču, pobrala dva utrujena pohodnika, namočila noge v Kamniško bistrico, se dobro najedla, dolg in pester dan pa zaključila na ferajnovskem predavanju.
