V četrtek zvečer sva se s Fotrom (Anže Dobrilovič) zapeljala na Italijansko stran Malega koritniškega Mangrta. Še isti večer sva dostopila do potočka pod steno kjer sva pod balvanom predremala noč. Ob 4ih zjutraj auf in približno ob pol šestih vstopiva v smer. Prve štiri lahke raztežaje posolirava in vstopiva v prvo šestico, ki je moker in sluzast kamin, smer nato nadaljujeva po kaminih ter zajedah, pa spet po kaminih in zajedah, previsne petice, mokre šestice, štirice podobne našim peticam.... Nama najtežjemu raztrežaju po platah V+, s katerim se ogneš original VI kaminu (stretto a bagnato, kar pomeni tesen in moker), bi z lahkoto dodala eno oceno. Na redkih mestih je skala krušljiva, v globalu pa izvrstna. Spodnji del smeri je dokaj solidno opremljen, zgoraj pa so klini vse bolj poredko, približno eden na raztrežaj (gorenjci al kaj), zato razpoke in špranje kar kličejo po frendih. Smer ti ne pusti počivati do vrha, težave te iz raztrežaja v raztrežaj spremljajo vseh 22 cugov kar je osemsto višinskih in približno enga jurja dolžinskih metrov. Ko sva približno ob 17ih, po enajstih urah in pol s pavzo (pojedla sva vsak eno ploščico;) ) izplezala, sva se strinjala, da ti smer da to po kar prideš, plezanje od začetka do konca. Sledil je dolg sestop, slaba informiranost in skope informacije so naju po strmih travah pripeljale na rob stene od koder sva z dvemi spusti prišla pod steno v krnico Zagače. Ob desetih zvečer pa pri jezeru vsa zadovoljna jedla piškote in pila ne preveč hladno pivo. Ja no ja, ampak je kar steklo dol po grlu ;)
