Z Evo sva v četrtek končno uresničila že nekaj časa načrtovan obisk Stene in v njej splezala Bavarsko s Zimmer-Jahn izstopom. Tik pred nama so bile sicer že tri naveze, a zelo prijetne in uvidevne, s katerimi sva se srečevala v prvih dveh tretjinah, potem pa so pohitele in nama v celoti prepustile smer in izhod. Tudi sicer ni bilo nekega občutka gneče v steni, pa tudi sestop čez prag je mineval začuda povsem samotno (dostop seveda povsem druga zgodba..). Obadva sva bila nad smerjo zelo navdušena. Lepa, konstantna plezarija in krasen ambient. O poti Čez prag ne bi izgubljal besed: podobna zgodba kot Turski žleb, oboje v kriminalno slabem stanju za nekaj čemur rečejo markirana pot. Markirano je, poti pa ni, je le peskast in zagruščen tobogan. Skratka, dan poln doživetij in vtisov, ko kljub utrujenosti na koncu ture ugotoviš, da se s tem ukvarjaš prav zaradi takšnih nepozabnih dni.