Do sedaj sem se vsakič, pred turo, zbudil sam, par minut preden se je oglasila budilka. Podobno je bilo tudi to soboto, edino da sem se zbudil 15 minut po tem ko naj bi zvonila , saj sem jo napačno nastavil in je ostala tiho.
Ker se je Laura odločila, da bo ostala doma zaradi študijskih obveznosti sem v avto spravil Robija, čez pol ure pa še Špelo (zrela mlajša pripravnica) in Tomaža (še mlad grsjevec, tisti, ki nam je pripovedoval o nesrečah v gorah).
Napotili smo se v Bele Vode, obe navezi v smer Ive Piemontese (III, IV, 250m). Dostop do podnožja me je še kar moralno uničil, sploh pa zato ker so teli trije cel čas čebljali o tem in onem, jaz sem pa komaj lovil sapo cele dve uri koliko je trajal dostop. Ko smo prišli pod steno, smo ugotovili, da nismo edini, ki smo si zaželeli po Ive, ker je ena mešana (spolno) naveza že
mečkala na prvem sidrišču. Verjetno je počasnost te naveze bila razlog da smo namesto 2uri30m porabili kar uro več. Samo plezanje je bilo res lepo, nobenih spolzkih kaminov, ruševja v navpični steni, krušljivih oprimkov in previsov. Samo dva dela sta za IV in samo v predzadnjem ali zadnjem cugu je bil en del kjer sem moral malo razmišljati. Niso bile glih povsod šalce, ampak za zgornje členke treh ali štirih prstov pa zmeraj. No po koncu smeri pa nastopi težji del, sestop. Lahko me tudi vlečeš kot drugega na VI ali več, ampak da se spuščam na sestopu po II nenavezan je zame za enkrat psihično kar zahtevno. Sestop nazaj do vznožja je trajal verjetno uro in pol od tega najmanj tretjina te dvojke in hoje pod grebenom, tako da bi se ta Ive komot štela za 350m. Nazaj grede smo se namesto kopanja v Rabeljskem jezeru osvežili in okrepčali pri Mojmiru v Ratečah (Tomaž nam je šel kazat svojo luštno sodelavko).