Končno se nama je vse poklopilo za dolgo načrtovani napad na Spominsko smer Geršak-Grčar v Vežici. Z Matevžem sva se dobila kar v koči na Korošici; jaz sem prihlačal s Planjave, on pa s Podvežaka. Večer je poskrbel za zanimivo naključje, saj sva govorila z gospodom, ki je poznal Draga Geršaka in bil celo dogovorjen z njim za plezanje v švicarskih gorah, a ga je preprečila tragična nesreča Draga Geršaka in Ceneta Grčarja v Štajerski Rinki.
Smer je res lepa, a tudi zahtevna, in nekajkrat mi je postalo pošteno vroče. Žal vse zračnosti zaradi megle nisva občutila v polni meri. Nekje proti vrhu, po tisti lepi in težki plati proti desni, sva izgubila stik z Miheličevo skico, navezala stik z Niko in Petro in tako z njuno pomočjo našla nadaljevanje (hvala, punci!). Morda sva kje zgrešila tisto zajedo iz Miheličeve skice (ki je, kot sem naknadno ugotovil, v vodničku Repov kot niti ni), saj sva se kar naenkrat znašla na ogromni travnati gredini pod vršno steno.