V petek popoldan je pod težo petih veličastnih tik pod Ljubeljem omagala sprednja pnevmatika. Hitrejši navezi se je zatorej za nagrado obetala menjava gume. S Špelo in Nežo smo precej sproščeno in klepetavo opravili s Šentansko, ki je letos malo strmejša kot lani. Smrketa je bila po pričakovanjih bolj trdoživa in je Petro in Vanča kar pošteno okupirala. Gumo smo zamenjali en, dva, tri. Računamo, da nas bodo po tej objavi poklicali s kakšnega moštva v formuli 1 za delo v boksu. Potem smo se po polžje odpeljali proti Ljubljani. Na kratkem odseku hitre ceste smo uspeli narediti daljšo kolono, na avtocesti pa so mimo nas bezljali sami norci s 100 km/h in več na števcu. Kdo bi si mislil, da je od Ljubelja do Ljubljane tako daleč!?! 

V soboto sva z Nežo zavila še na drugo stran Tržiča – v steno Bele peči. Tudi tjakaj sva se, še vedno na rezervi, vozila celo večnost. Ogrela sva se v Šleparski, po priporočilu lokalnega poznavalca združila Šipo in Katastrofulo (lepo!), nadaljevala v kombinaciji Marčitove spominske in Avrikljevega stebra (gladko!) in zaključila v Radolci. Čeprav se da zaslediti nekaj kritik na račun skale, ta še zdaleč ni slaba. Lepo, da se spet začenja tale skalna sezona!