Z Niko sva se včeraj odpravili v Kamniške. Odločili sva se, da se od indijanskega poletja posloviva v Virensovi smeri. Po junaški vožnji po parkirišča v koncu (mimoidoči planinec je z velikim zanimanjem gledal, kdo sedi v avtu, mislim, da je občudoval, kaj vse zmore Corsica J) sva se hitrih nog in še hitrejšega dihanja podali nad meglice v dolini.

Plezanje nama je šlo gladko, obe sva najbolj uživali v zadnjih dveh cugih, kjer skala postreže z res idealnimi prijemi. V steni sva bili skoraj cel dan sami (že pred vstopom sta naju prehitela dva perspektivca brez štrika, verjetno sta bila na vrhu, ko sva bili midve na šele prvem štantu J ).

Na vrhu sva občudovali razgled, delali slike za vnuke, zasluženo malicali in se strinjali, da je bila tura res odlična za konec hribovske sezone.