Željo mi je pojasnil, da naj bi bila praksa, da po skupni turi kdo od tečajnikov napiše nekaj svojih vtisov in tako je to delo padlo na moja ramena..

Torej: ko smo že vsi bili v prepričanju, da bo tudi tokratna tura prestavljena, dobimo mail, da gremo iskat boljše razmere na Mirnock. Tako se začne lovljenje opreme, obljube, da za posojeno opremo pivo ali dva ne uideta.. in na koncu mi vendarle uspe skupaj zbrati (dokaj) popolno turnosmučarsko opremo. V soboto zjutraj se dobimo na Grudi, do zadnjega kotička napolnimo jeklene konjičke in se odpravimo snežnim strminam naproti. No, do tja je pot še dolga...

Pa vendar nekje v poznih dopoldanskih urah prispemo na izhodišče. Kože na smučke, test žoln in že se gremo ˝naša četica koraka˝ vrhu naproti. Nekateri kmalu prestavijo v višjo prestavo, drugi pa nadaljujemo v prijetnem koraku in uživanju v lepih razgledih. Po dveh urah se odločimo, da bo treba napolniti naše želodce. Sendvič, čaj, čokolada, dateljni in gremo naprej. Kar ne moremo prehvaliti tega lepega, po temperaturah sodeč že pomladanskega dne. No in ker je do sedaj pot res potekala tako lepo položno, smo se morali še malo dvigniti. To pa je zame pomenilo učenje obračanja med hojo. Kljub temu, da sta se Anže in Luka res trudila, da bi to osvojila, mi nekako ni popolnoma uspelo. Pa sva z Barbaro prišli do zaključka, da ko bova midve naredili toliko turnih smukov kot onadva, bova tudi midve to že imeli v krvi.. In tako smo nadaljevali z napol pravilnimi obrati in vmesnimi bližnjimi srečanji s snegom vse do kraja, kjer smo že videli druge, kako nase oblačijo več slojev oblačil. In takoj komentiramo, da kako prijetno je to videti, ker veš, da si zelo blizu vrha.. No ja, malo smo se zmotile. Na sedlu je namreč začel pihati močan veter in ni nam preostalo drugega, da še mi izropamo oblačila iz nahrbtnika. Potem s počasnejšim korakom nadaljujemo pot, ki je sedaj zaradi vetra malce težja, a toliko lažja, ker že vidimo vrh. Tu nase opozorijo še moji alpski pancarji, da niso narejeni za turni smuk. A kljub temu že kaj kmalu stojimo pri križu na vrhu, vsi hitimo pospravljati kože in se pripravljamo na spust. Komentar, da bi lahko na vrhu naredili skupinsko sliko ne doživi odziva, vse nas preveč vleče na toplo sonce. In tako že vijugamo po strminah navzdol, vmes naredimo kakšno sliko, da bomo lahko delali skomine tistim, ki jih ni bilo zraven in spet uživamo v res lepih razgledih. K vsemu temu pa seveda sodi tudi padec, dva, (tri?).

Užitki ob spustu se kar prehitro končajo in že smo nazaj na izhodišču. Užijemo še zadnje sončne žarke, poiščemo še Barbaro in Luka (ki sta zaradi zapletov z ledom na smučkah na koncu našla boljši sneg) in se odpravimo zadnjem dejanju ture naproti. Lačni namreč ne moremo domov. Kljub temu, da so naši načrti s študentskimi boni splavali po vodi, smo uspeli nadomestiti izgubljene kalorije in prišli do zaključka, da je za nami dan, ki ga vsaj sama ne bom tako zlahka pozabila.