Ker letos v ferajnovskih vrstah ne sme manjkati član, ki ne bi zlezel teh dveh klasik (..in Teranove), sva se s Petro prejšnji petek lotila Tamarja in votline, nedavni petek pa še z Lukom Jezerskega in sinjine. Medtem, ko naju je s Petro na poti tja in nazaj spremljal otroški živžav, odmev počitnic in prežeča nevarnost sank pod noge, sva z Luko samevala v sneženi in precej vetrovni zimski idili pod Grintavci. Za uvod sva dobila kompletni zimski paket: pešačenje čez zameteno cesto, gaženje, predirajočo se kložo in obilo napihanega pršiča. Nadaljevalo pa se je s snegom poprhanim, na trenutke krhkim ledom v spodnjem raztežaju, štajercem v sredini in trdim ledom zgoraj. Vse skupaj pa praktično brez sledi prejšnjih plezanj, kot bi se naredilo dan poprej. Na vrhu sva študirala, kje je sedaj tista obljubljena avtocesta do doline, ker sta sledi pobrisala veter in sneg. Nekaj gaženja po trenutnem navdihu, Luka zagleda markacijo in že sva hitela v dolino. Na poti navzdol sva srečala še navezo treh, ki se je lotila Vikijeve sveče. In to je bilo, razen tekačev na smučeh v gozdu ter dveh nadebudnežev, ki sta lezla grapo med Ledinskim in Veliko babo, vse od civilizacije v teh koncih. Petra pa je tudi obvladala skriti slap, kljub distrakciji padajočih kosov ledu, snega, vrvi in abzajlarjev, ki so leteli čez njo v prvem raztežaju. Ponosno sem krstil še novi ptičji klun, malo drajtulinga čez mahove in tudi ta zgodba je bila uspešno in na minute točno zaključena.