Lani me je konec zime prehitel, letos pa sva jo z MihoJ ujela ravno še za rep. Toplotna inverzija nama je zadnji hip skoraj prekrižala načrte, a ji ni uspelo. Že na daleč je ni videti prav veliko, od blizu pa je zadeva - led in sneg namreč - na odsekih zelo neznantna in povezana le še s precej ohlapno definicijo tega in s kančkom optimizma. Še jutri morda, v petek verjetno že ne več. Sprehod ravno ni bil, ampak tudi zelo malo zatikanja in drugih radosti. Letelo ni veliko, kljub temu, da so bile temperature v plusu. Varovala računajo na kiklope ali, bolj verjetno, metre snega. Trije klini so nama ostali v roki, enega sva donirala. Vijaki so prišli še kar prav v spodnjem delu. Sestopila sva čez žrelo (na koncu jeklenica ni povsem zunaj-detajlčič). Analiza prijaznega točaja ob jezeru: "to je to za letos".