V petek pozno popoldan sva se z Močnikom odpravila do bivaka pod Luknjo, kar je bila super ideja, saj sva si prišparala slabe 3h vožnje in hoje in se temu primerno dobro odpočila ... Kljub lačnim bolham v bivaku in živahnim polhom nad glavo :)

Pred vstopom v smer sva si še ogledala potek smeri, ki je z bivaka zelo dobro viden. V smer sva vstopila dovolj zgodaj, da sva bila vodilna naveza od dveh navez. Prvi raztežaj smeri sva posolirala, z jahanjem snega – dobesedno :). Snega je na vstopu smeri še veliko, med skalo in snegom pa je tudi globoka zev.

Smer v celoti je zelo lepa, orientacijsko nezahtevna, skala je po večini smeri dobra. V četrtem cugu (po skici) celo odlična in toliko kompaktna, da nimaš nikamor vstaviti frenda ali zabiti klina in se tako spoprijeti plezanja na trenje. Plezarija je tekoča in bolj kot ne lahkotna, predvsem pa je sama uživancija. Na mestu, kjer se Wisiakova smer sreča s Tržaško, sva zavila naprej proti levi in potegnila še 2 cuga, po delno krušljivem svetu in jo nato mahnila do vrha stene, od daleč pozdravit Sfingo.

Smer je res lepa, jo priporočava!