Še midva pristaviva svoj lonček k pestremu dogajanju okoli vikenda. Z Žigom sva se v petek še v mraku odpravila na pričakovano dolg pohod pod Skuto. Ko naju je ujelo sonce, sva bila že skoraj na Podih. Špeline fotke iz mimohoda prejšnjega dne so preskrbele super informacije o vstopu in stanju smeri v spodnjem delu. Stlačila sva se v prijetno hladno zev (dalo bi se tudi čez sneg) in nato uživala v odlični plezariji in dobri skali. Višje so naju nekoliko zmotili mokri deli, ki so precej začinili zajedo v zgornjem delu. Ko sva prišla v lažji svet naju je objel tudi že gost oblak. Tako se ni videlo raztežaj naprej, kaj šele tri, do lope. Plezala sva za nosom in dočakala trenutke razjasnitve. In lopa se je prikazala :)) Sledil je še en resen cug, nato pa še lažje poplezavanje do vrha, ki teče po manj kompaktnem svetu in zato zahteva svojo zbranost, beri: čas. Tik pod vrhom naju je pozdravil mrzel veter, na vrhu pa končno prijetno sonce. Sestop je bil dooooolg. Smer je bila tudi Žigin prvi stik s slovensko skalo, ki je baje pustila mešan prvi vtis :)) Ampak bilo je- in imela sva se- fajn.