Ob visokih temperaturah kot smo jim priča neizmerno rad pobegnem v severne stene, ki ohladijo razgreto telo. Občutek mraza in kurje kože v svežem jutru je neprecenljiv. 

Beg pred vročino, sva z Metkom začela v soboto, ko sva se podala v Centralno smer v Planjavi (VI+, 200m). Pred odhodom me je malce skrbelo, saj je stena obrnjena na zahod in izpostavljena soncu a so zjutraj temni oblaki nakazovali vse drugo kot šajbo. Na Kamniškem sedlu je bilo megleno in zmerno vetrovno, na vstopu v smer pa sem že iskal rokavice. Do vrha se je sonce le prebilo do naju in tako dodalo češnjo na torto ob čudovitem doživetju. Čvrsta skala, strma in izpostavljena plezarija, opazovanje kozoroga in gamsov pa je le nekaj utrinkov, ki jih je ponujala ta dan sramežljiva Planjava. Po zasluženem obedu na sedlu se je Metek odpravil v dolino, jaz pa sem po naključnem srečanju s prijateljema nadeljeval proti Okrešlju. Pozno popoldan smo se razšli, potem pa se mi je pridružil Edo. Veselo vzdušje na koči naju je naslednje jutro kar poneslo pod Štajersko Rinko, kjer pa so naju grozeči oblaki in dežne kaplje prisilili k povratku. Ob vlaženju grl pri koči se je vreme povsem zjasnilo, a midva sva že hitela novim zmagam na proti.

V torek popoldan sva beg v stene nadaljevala z Neli. Prav ležerno sva se opravila proti Vršiču in si izbrala lepotico Vodnjak želja (VI, 250m), ki se je kopal v prijetnem pozno popoldanskem soncu. Smer je kompaktna, izpostavljena in ponuja zelo dobre možnosti varovanja. Tempo plezanja sva nastavila ravno prav, da sva ob mraku izplezala na rob in za trenutek opazovala odhajajoč dan. Odlično!

Po sestopu na Vršič so sledile še zadnje priprave na naslednji dopustniški dan. S spalko sem se skril v mehke trave ob Vršiški cesti in si privoščil spanje pod tisočerimi zvezdami. Noč je prehitro minila, ko me je zjutraj pobral Marjučo. Njegov malček na štirih kolesih je neutrudno pobiral ovinke in kmalu sva se znašla v Zadnjici. Spakirava in že sva na poti pod Vršac. Izbrala sva si Puntarsko (VI(A0), 800m). Dostop po pravljični dolini je minil hitro. Locirava smer in kaj hitro se znajdeva v zajedi, kjer se po nekaj raztežajih naveževa. Dobra skala, jasni prehodi in zgledna strmina so skupni imenovalci smeri v spodnjem delu. V srednjem delu se svet položi in lahko nadaljujema nenavezana, saj je tako najbolj varno. Pod krušljivim previsom sva zopet na vrvi. Za njim zaključiva srednji del ki po lepoti ne izstopa, doda pa nekaj resnosti k turi. Pred nama je le še vršna poslastica. Skala je v tem delu zopet kompaktna, strmina pa včasih tudi onstran navpičnice. Zelenjavna poč pod eno izmed najbolj markantnih streh v naših hribih zahteva še nekaj previdnosti ob posluževanju travnatih opor, nad stolpom pa čakajo glavne težave. Gladko, rahlo previsno ploščo premagaš po poči, ki premore dovolj klinov za kakšen počitek (preverjeno=)). Specialno znanje plezanja poči je tukaj neprecenljivo. Jaz ga bom moral še izpopolniti, medtem, ko je Marjučo v tem pravi maček. Prehod preko strehe ponuja dobre grife in je v primerjavi s spodnjim delom lažji a zelo zračen. Nadaljevanje do vrha smeri je prava poezija. Zajeda ob kompaktni skali ponuja odlične možnosti za varovanje z metulji, za konec pa te po direktni varianti nagradi še z izstopom skozi slikovito okno. Mehke trave naju zvabijo, da posediva in uživava trenutek. Ni trajalo dolgo, ko sva morala krepko zaliti suha grla na Prehodavcih. Sestop nama je minil ekspresno, za konec pa sva telesi še ohladila v bistrem rečnem koritu.

Bil je še en čudovit dan v hribih. Le kaj bo še prineslo to divje poletje?

Sobota - Velika Mojstrovka - Kovinarska smer
V smer sem se spravil po 21 letih. Ali se je v teh letih smer spremenila ali pa bi moral pričeti z uživanjem Bilobila. Pristop je bil znan saj sem ga uporabil že večkrat za pristope do ostalih dveh smeri pod severno steno Velike Mojstrovke. Vstopa ni težko najti, saj prav do pod smeri vodijo sledi predhodnih navez. Smer se prične z lažjim delom do lope potem pa me je že presenetil prehod v kamin (mogoče nisem bil dovolj ogret :) ). Sam kamin je lep, skala kompaktna in dovolj možnosti varovanja. Naprej me je presenetila keušljivost. V spominu sem imel lepšo skalo. Gruščnata kotanja je reeeees gruščnata. Tudi izhod iz nje na raz je precej naložen. Potem pa težava z orientacijo. Vsaka skica in vsak opis je malo drugačen. Naravni prehod me je vodil do police pod kaminom, kjer sva z Ivano nekaj časa porabila ali bi šla po kaminu ali okrog po levi. Kamin je bil videti lep a pristop do njega spet s skalo sumljive kakovosti. Vseeno se odločiva za kamin in ni mi bilo žal. Kamin je lep, kompakten in ima zanimiv prehod skozi dimnik, ki kar vabi. Nad kaminom naj bi me pričakalo sidrišče s tremi klini, ki pa jih nisem našel. Spet posvet o levi ali desni varianti. Odločiva se za desno, ki je logično napredovanje iz izstopa skozi dimnik. Izgleda strma in težavna plošča a se izkaže, da je lepo plezljiva in dobro nabita. Tudi naslednji raztežaj je lepo opremljen, presenetilo pa me je, da je hitro zavil v prečko na levo. Prvi del prečke je kompakten in v primerjavi s spodnjimi raztežaji si ne zasluži tako visoke ocene. Prečka je nadalje en sam krš a res ni težavna. Se pa malo vleče. Še en krajši raztežaj in doseževa vrh. No ja. Bolj sedlo med Malo in Veliko Mojstrovko :) .
Nedelja - NŠG - Elisa in Jeseniška smer
Avtorja smeri Elisa (6-/120m) sta zakonca Relja. Nahaja se v severni steni NŠG in je v celoti navrtana. Izbrala sva jo kot zanimivejši vstop v Jeseniško smer. Skala je dobra. Če sva se s to smerjo hotela izogniti kršu na dostopu do Jeseniške, verjetno tu nisva skoraj nič pridobila. Smer izstopi na gredini po kateri se je potrebno spustiti skoraj do Uroševe grape. Tako naloženega kamenja kot je na tej gredini še nisem videl. Že nepreviden pogled na skalo je le to skotalil v dolino. Po nekoliko daljšem času kot sva predvidevala, sva se priplazila do vstopa. Sidrišče. Juhej. Prvi raztežaj je pripadal Ivani, meni pa znamenita poč z leseno zagozdo, ki je ni več :) . Smer sem nazadnje plezal pred 9 leti, ko je zagozda še bila, a še takrat je vprašljivo opravljala svojo funkcijo. Poč me je kar napsihirala saj je moj največji metulj (2) sedel le v dva krajša delčka poti. Pa še tu bi bila njegova funkcija tako dobra kot 9 let nazaj lesena zagozda. Potem pa krajši raztežaj pod streho v desno in po zajedici do skoraj vrha. Do pravega konca smeri naju je čakal še kaminček nad škrbino.
Bil je lep vikend in na koncu sem bil pošteno utrujen. Še vedno se sprašujem zakaj je sedaj vse težje kot nekoč. Je skala res bolj krušljiva, je to posledica razvajenosti nedavnega obiska dolomitov, ali pa ima tu kaj moj EMŠO. Neeeee!

Poglejte ta špica video:

klik (kratka verzija)

klik klik (daljša verzija)

Oba videa je sestavila naša Ciganka.

ŽaoŽ je pred vrati!

Že pripravljam opremo :)

Že nekaj časa sva se s Polijem usklajevala za skok v hribe odplezat kakšno krajšo smer preden krenemo v Dolomite. Končno se nama je uspelo uskladiti ( BTW- moja prva ''prava'' plezarija v hribih) za Nedeljo 2.7. 2017. Štartala sva približno 10.30, saj sem še zjutraj tovoril robo iz Velenja v Ljubljano in me je v ponedeljek že čakal let za Španijo, ampak pustmo to. Hitro se napakiram in krenem proti viču pobrat Polija. Izhodišče je bil Vršič in smer določena (Košir-Brelih, IV+ /III-IV, 200m). Do Vršiča se voziva dobro urco in razvije se globoka diskusija glede nekaterih aktualnih gospodarskih tem, ki sva jih tudi skoraj rešila J. Na vršiču hitro pobereve opremo in kreneva na pot ob 12.00. Dostop je hitro minil čeprav sva kar malo šparala z močmi. Vstop v smer se je začela čez manjše snežišče katerega brez problemov malo poplezava in se hitro podava v smer. Vreme je bilo malo muhasto vendar je zdržalo brez padavin. Smer je bila prijetna razen določenih odsekov naložene (krušljive skale), ki pa ni predstavljala večjih problemov. Proti koncu smeri je bil še zanimiv kamin skozi katerege sva se morala kar malo kobacati je pa poskrbel vsaj za malo smeha :D. Iz smeri sva prišla v slabih 2h še dokaj sveža. Na vrhu sva si čestitala ter naredila sliko za vnuke J. Sledil je sestop na Vršič in počasi proti domu novim zmagam nasproti in v velikem pričakovanju novih smeri v Dolomitih čez en teden.

Stropči in Poli

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V petek proti večeru se je okrnjena ekipa alpinistke (Janko, Sandra, Klobuk in jaz) namesto v Zajezera podala v Krmo. Priprava na turo je ob točenem pivu bila več kot uspešna.

V soboto smo se zbudili s svitom in se podali pod S steno Debele peči. Vsi štirje smo vstopili v smer Jesih-Potočnik. Do kamina III. smo poplezavali nenavezani, potem pa naša ramena olajšali za dobršen del teže in nadaljevali v dveh navezah. V pričakovanju zloglasnega kamina so prvi cugi minili kot za stavo, pod kaminom pa smo naprej poslali brzečo navezo, ki je čez smer vlekla štajerca (drugi del te naveze je bila bivša Železničarka, Didi če se ne motim). Potem smo se podali v kamin še mi, vsak s svojo tehniko. Mislim, da se je najbolje odrezal Klobuk, ki je v njem vprizoril dvojni obrat za 360°. Kdo bo jeseni novim tečajnikom predaval tehniko kaminskega plezanja tu ni več vprašanjeJ. Družno smo nadaljevali po smeri navzgor vse do stika s Sekločevo. Tam sta se nam pridružila še dva Čao-vca, sicer postojnčana in debata se je hitro razvila v smeri: A poznaš Ščuko? Pa Miho?... Seveda poznamoJ. Po preplezani smeri smo družno sklenili, da sta nas najbolj navdušila zadnja dva raztežaja.

O sami smeri verjetno ni potrebno izgubljati besed. Ta je logično speljana po naravnih prehodih (le pred glavnim kaminom je dobro vedeti, da greš na koncu kotanje proti desni in ne zarineš v levi kamin/žleb ali žleb naravnost- v tem delu za en čas zmanjka tudi klinov. Nam je to informacijo že prej posredoval Primož in potem težav sploh ni bilo), opremljenost smeri pa je tudi na visokem nivoju. Sploh kamin je nabit skoraj na vsak meter ali dva, ni pa vsak klin vreden zaupanja.

Na vrhu Debele peči smo nato poležavali debelo uro in se pripravljali na dolg sestop. Ta je bil verjetno najnapornejši del ture, saj je sonce nažigalo kot pri norcih, tako da smo v Krmo prišli povsem suhih ust. Še dobro, da je sledila analiza ob rehidracijiJ. Po njej so ostali trije zapustili Krmo, meni pa se je najprej pridružila Petra, ki je tam naokoli kolesarila in kasneje še Vanč, direktno z Direktne v Špiku. Skupaj smo prenočili, nato pa sva se v nedeljo zjutraj z Vančem željna plezanja podala na Vršič. Ko sva prispela, so se nad NŠG-jem vili neki čudni oblaki in tudi pobiralec parkirnine in mimoidoči planinec sta nama dobronamerno svetovala, naj se v steno raje ne podava, saj so nevihte napovedane že ob 10ih. Z Vančem sva sklenila, da jima prisluhneva, opustiva idejo o plezanju in greva poležavat na trave Slemenove špice. Takoj ko sva prišla čez sedlo, pa na drugi strani itak sama jasnina, ki je kar ni bilo konca. No, nad njo se nisva niti najmanj pritoževala, čeprav sva tu pa tam le dobila grenak priokus v stilu: Nika, moram te razočarat, ampak dežja ne bo, midva bi lahko plezala. Ja, sva pa občudovala severne stene in proučevala poteke smeri in ležala in spet občudovala vrhove. Še solzica bi se lahko utrnila od vseh lepot tam naokoli. O dežju pa ne duha ne sluha, tako da sva mokroto občutila šele pri jezeru Jasna, in še to čisto po lastni voljiJ. Je že prav tako. Na koncu je bil to spet en čudovit vikend!