JULIJ 2002 BORDANJE V PERUJU
Po neskončnem zbiranju denarja in opreme, po stotinah zavrnjenih prošenj in tisočih izgovorov, ki sem jih znal že na pamet, ko imaš že vsega dovolj in bi najraje vse opustil mi je le nekako uspelo uresničiti svojo veliko željo, se priključiti študentski odpravi in oditi na veliko avanturo v perujske Ande. Vsi živčni dnevi, neprespane noči, prepiranje z domačimi, vse to je bilo vredno, zavoljo opojne beline, ki me je čakala na drugi strani Atlantika.
Vsa stvar se je začela, ko me je prijatelj Luka povabil na sestanek sošolcev četrtega letnika Fakultete za šport, kjer sem spoznal tudi ostale člane. Na začetku smo bili vsi polni optimizma, zagnanosti in istih mnenj, kasneje pa se je izkazalo, kot pri vsaki odpravi, da so interesi zelo različni.
Dnevi so se hitro bližali našemu odhodu in tako smo 27. junija, prek Munchena, Madrida, Santjaga (Chile), pristali v megleni Limi (Peru).
Po osem urni vožnji smo se pripeljali v mesto Huaraz, ki je središče in izhodišče za plezanje v najbolj znanem gorovju v Peruju Cordilleri Blanci. Iz samega mesta je čudovit razgled na okoliške hribe in to nas je tako prevzelo da smo kljub neprespani noči takoj odšli na svojo prvo aklimatizacijsko turo, k jezeru Laguni Chorup (4450m). Čez dva dni so se nam priključili še ostali študenti in profesorji. Opravili smo še skupno aklimatizacijo in naslednji dan odšli v dolino Ischinke, kjer so nas čakali že bolj zaresni hribi.
V vasici pred dolino smo najeli osle in v čudovitem trekingu prišli do baze. Naslednji dan sem končno dočakal tako željeno belino, za katero pa se je bilo treba kar pošteno potruditi. Teža nahrbtnika z bordom, pomankanje kisika, velike razsežnosti ledenika in trema pa niso imele možnosti proti veliki želji ki me je gnala proti vrhu Urusa (5495 m). Na samem vrhu me je pričakal močan veter, vendar razgled je bil fantastičen. Počakal sem še Šorna, prijatelja ki sem ga spoznal pravzaprav šele v Peruju in z njim opravil vse ture nekako v navezi on na smučeh jaz pa na boardu, in že sva vijugala po prelepih snežnih strminah. Vsega lepega pa je bilo konec še preden sva zares začela uživati in že sva spet nosila najine dile. Naslednji dan smo se podali na nasprotno ležeči in malo višji hrib Ischinka (5525 m) iz katerega naj bi bila smuka daljša. Tik pred vrhom se strmo vzpne (45°) in že stojiš na vrhu. Po obveznem slikanju pa je sledil spust. Prvih par zavojev še v krču, potem pa po ne preveč zahtevnem terenu prava poezija. Kar paziti moraš da ti prelepo okolje, pršič in veselje preveč ne opijanijo možganov, saj te nevarnost lahko čaka že na naslednjem zavoju.
Za naslednji cilj smo si zbrali najbolj markantni hrib v dolini Ischinke 6050 m visok Toklarachu. Na njega smo se podali v dveh skupinah. Prva je štartala dan pred nami in prespala na Taboru 1. Jereb, Leska (profesorja na FŠ-ju) in jaz pa naslednji dan zgodaj zjutraj, tako da smo jih dobili še zavite v tople spalke.
Kljub temu da je bilo ponoči na nebu polno zvezd pa se vreme tam gor ni in ni hotelo narediti. Prve snežinke in megla nas seveda niso pregnale, zato smo nadaljevali po prostranem ledeniku. Tik pod grebenom pa sem se zaradi utrujenosti ustavil in čez trenutek bil izgubljen v popolni megli, vetru in snežnem metežu. Strašljivo, obenem pa tudi lepo je biti v tako burni igri narave. Odločil sem se da nima smisla nadaljevati.. Enako sta storila tudi oba prfoksa, ki sta že bila na grebenu in skupaj smo odšli dol. Malo nižje smo srečali še prvo skupino, v kateri je bil Šorn in odpeljala sva po norem pršiču proti taboru. Gora pač ni hotela!
Čez dva dni smo odšli na zaslužen počitek in žurko v Huaraz in se počasi pripravljali na naslednji podvig 6354m visok Chopicalqui. V dolino Langanucho se nas je odpeljalo osem. Sam začetek ni bil preveč obetaven, saj nobena odprava zaradi novo zapadlega snega ni bila na vrhu že približno 14 dni. Ko imaš na sebi prekleto težak ruzak, hodiš po težkem terenu in od mimo idočih poslušaš o slabih razmerah, bi se najraje obrnil. Vendar prelepa pokrajina, tišina, ki je vsake toliko časa prekinjena zaradi grmenja podirajočih se serakov, ironične besede tvojih sotrpinov te vlečejo naprej. Prvi dan smo se povzpeli na morenski kamp (4900m) in tam prespali.Tukaj smo bili prvič priča hujši obliki višinske bolezni, ko je naš kolega moral zaradi izgubljanja vida takoj v dolino, mi pa smo krenili na Tabor 2. Zjutraj sta nas prebudila Leska in Jereb ki pa sta ponoči štartala iz enke in prva tisti dan krenila proti vrhu. Počasi sva bila pripravljena tudi Šorn in jaz, za nami pa še Vanja, Snežana in naš vodja odprave Burnik. Hoja sprva ni bila preveč zahtevna, le mrzlo je postajalo vse bolj. Na višini približno 5800m so se Burnik in obe dekleti odločili, da zaradi težav z mrazom ne nadaljujejo, midva s Šornom pa sva nadaljevala po strmi flanki 60-65 stopinj. Po dolgi prečnici sva iztopila na greben, kjer je bilo veliko novega snega, zato sva se lahko le zahvalila Leski in Jerebu za opravljeno izjemno delo, gaženje. V megli sva videla štiri obrise, ki so počasi sestopali in že smo bili skupaj. Stiski rok, smeh na obrazu, slikanje in tudi oba Španca sta se zahvaljeva obema profesorjema za gaženje. Naju pa je čakal še zgornji del, ki se je začel z nekakšnim skokom, potem pa gaženje pršiča. Precej utrujena sva prišla na vrh. Vesela, vendar vsak po svoje malce zaskrbljena saj še nisva bila tako visoko, kaj šele da bi smučala. Na spodnji strani boarda se mi je nabral led, tako da dila ni in ni hotela nikamor. S cepinom sem zdrgnil led dol in potem je šlo, najprej globok pršič, potem skok, pa spet pršič. Ja seveda skoraj bi pozabil dihat, saj te vsak zavoj kar precej utrudi, vendar to opaziš šele ko se ustaviš in si totalno brez zraka.
Pridrvela sva do tabora 2, pospravila šotor in odsmučala do morene. Sledil je najbolj mučen sestop v mojem življenju, vendar veselje da nama je uspelo, naju je gnalo naprej in že sva razmišljala o glavnem cilju odprave, najvišjem hribu Peruja Huascaranu (6768 m).
Čez dva dni smo že krenili pod dvoglavega orjaka Huascaran. Šlo nas je šest Burnik, Leska, Snežana, Barbara in midva s Šornom. V Mushu vasici pod tem orjakom smo vsi najeli osle in arjerota, razen Šorna ki se je odločil da se bo poistovetil z oslom. Prvi dan smo prišli do baze, kjer smo uživali ob nepozabnem sončnem zahodu. Naslednje jutro smo postali osli tudi ostali in po zoprnem plezanju s težkimi ruzaki prišli do zavetišča in nadaljevali po moreni, ter po dolgem ledeniku le prispeli na enko. Od predhodnikov smo dobili informacije da nas največje težave čakajo med taborom 1 in 2 , kjer je potrebno prečkati orjaško ledeniško razpoko. Ko sem kot prvi priplezal do razpoke sem se izredno razveselil da je čez napeljana fiksna vrv, dokler nisem opazil da se premika. Peruanski vodnik je namreč z nasmehom na obrazu hitro potegnil fiks ven in odšel naprej. Še dobro da smo imeli v ekipi Lesko, ki je brez večjih težav preplezal razpoko in ostalim omogočil da smo prešli oviro, ki nam je vzela precej časa. Tabor 2 stoji na višini 5900m, kar smo najbolj občutili na temperaturi. Proti vrhu smo se podali okoli štirih zjutraj. Hoja se je mestoma prevesila v plezanje, kisika je bilo vse manj, tako da sem se vsakih 10 metrov ustavil in počival. Čedalje bolj sem bil utrujen in le trmi se lahko zahvalim, da mi je uspelo. Stati na najvišji gori Peruja, o tem sem sanjal preteklo leto in to se mi je uresničilo. Občutek je bil fantastičen, prelepe razglede pa so zakrivali in razkrivali hitro premikajoči se oblaki. Vedel sem da sneg za bordanje ni najboljši, saj je bil zelo trd, mestoma leden, tolažil sem se s tem da je zgornji del zelo širok in ne preveč izpostavljen. Zaželeli smo si srečo in že sem odpeljal. Težavnost bordanja se je nekako stopnjevala in malo nad Taborom 2, sem uporabil celo varovanje za spust. V tabor sem pripeljal zelo atraktivno, ker mi je požrlo nos borda, tako da sem nenamerno izvedel premet. Za mano sta prišla še Burnik in Snežana in skupaj smo odšli proti enki. Trd, leden sneg, polno razpok, utrujenost in težak ruzak so onemogočali sproščeno bordanje vse do enke, kjer pa se svet položi in je bolj prijazen. Če sem sto metrov višje bordal nekaj najtežjega v svojem življenju, pa sem pod enko bordal nekaj najlepšega. V soju sončnega zahoda, po položnem smučišču s skoki prek ledeniških razpok so tudi padci bili le uživancija in šele ko sem odpel bord sem ugotovil da sem na smrt utrujen in da je okoli mene že popolna tema. Po uri hoda smo utrujeni prispeli do zavetišča pod Huascaranom, kjer smo tudi prespali. Naslednji dan smo sestopili in nekako zaključili uraden del odprave.
Naši interesi in poti so se razšle in midva s Šornom sva se odločila, da za teden dni odideva v djunglo, vendar o tem raje kdaj drugič. Po vrnitvi v Huaraz pa naju je pot vodila v eno najlepših dolin v Peruju v Santa Cruz, kjer sva imela v mislih dva cilja: Priplezati na Alpamayo (5947 m) in smučati oz. bordati severno steno Quitaraja (6050 m) .To je bil za naju poseben podvig saj sva se prvič popolnoma sama podala v tako visoke hribe. Ker nama noben arjero ni hotel z osli transportirati opreme v enem dnevu, sva se v 22 km dolgo dolino podala brez njih. Board, gorilnik z bombicami za osem dni, 60 m vrv, šotor, vsa plezalna oprema, vsa obleka, bilo je res nenormalno težko, vendar sva v dveh dneh prišla na morenski kamp, kar je več kot drugi opravijo z osli. Naslednji dan pa sva bila poplačana za ves trud, saj se nama je v taboru pod Alpamayem odprla stena, za katero mnogi trdijo da je najlepša na svetu. Iz tabora sva opazovala koliko ljudi se gnete v znameniti smeri Ferrari rout in se odločila da naslednji dan poizkusiva presmučati Quitarajo. Ko sva prišla pod samo flanko mi je bilo takoj jasno, da še nisem dovolj zrel za tako zahtevno smučanje, saj se je lepa, gladka flanka na vrhu začela z strmo opastjo, vmes so bili težki prehodi čez razpoke, strmina pa ni nikjer padla pod 45°. Odločila sva se da probava po normalni smeri, ki je za dostop lažja. Ker pot ni bila shojena sva zašla in obtičala v labirintu ledeniških razpok. Qitaraju enostavno ni hotel, pa tudi najina neizkušenost je pripomogla k temu! Vendar v tistem trenutku, ko sva sedela in se pripravljala na spust in povratek sva nasproti opazila lep nizek hrib iz katerega bi bil spust ena sama uživancija. Ker ni bil preveč visok sva se odločila da poizkusiva še isti dan. Spustila sva se po pobočju Quitaraya in prišla do vznožja hriba za katerega nisva vedela imena. Sprva brez problemov sva hodila po položnem pobočju. Višje sva šla, bolj sva gazila in proti koncu uporabljala že vse mogoče tehnike za premikanje po celem snegu. Moje razmišlanje, kaj mi je treba tega, je prekinil Šorn z vprašanjem, kaj pa če bo smuk iz tega ťkuclaŤ prvenstven? Čudno ne bi bilo nič, saj ne vem če je veliko ljudi na svetu, ki bi štiri dni nosilo dilo za nekaj sto metrov spusta. Vreme je bilo prekrasno in Alpamayo, ki se je bohotil v ozadju je bil naravnost fantastičen za fotografiranje. Odpeljala sva in pustila sledi, kjer jih mogoče ni še nihče. Namreč tudi v Huarazu nama s pomočjo vodniškega urada, ni uspelo ugotoviti za ime hriba, kaj šele če je smuk prvenstven. Pa kaj zato, ali je ali ni, nama bo ostal za vedno v srcih!
Veselo sva se vrnila v tabor in že ponoči štartala proti zadnjemu cilju, prvemu brez smuči in borda, lahko bi rekel najbolj markantni gori v Peruju Alpamayu. V čisti temi sva prišla pod steno in splezala prvih nekaj raztežajev. Nisva se mogla načuditi da ni nikogar drugega v smeri, saj je to, za to popularno smer res nenavadno. Na vrhu sva bila v šestih urah in zaradi vetra, hitro začela z ťabzajliŤ s katerimi sem imel sam kar nekaj problemov. Ko sem tako preklinjal na enem od varovališč in je zraven bila še druga naveza, ki je ta dan naskakovala vrh, me je eden od njiju vprašal kakšen jezik govorim. Še preden sem dobro odgovoril da sem Slovenec, je že prišel odgovor “E pa ja sam ti Makedonac“. Očitno smo imeli ta dan bivši državljani Jugoslavije rezervirano goro zase. Utrujenost in dehidracija je bila na iztopu smeri zelo velika, kar se je pri meni poznalo še v naslednjih dneh, ko so se mi na ustnicah razcveteli herpesi.
Naslednje jutro sva zapustila tabor in še zadnjič pripela board in smuči, potem pa naju je čakala le še dvodnevna pot in zaslužen enotedenski počitek oziroma žur v Huarazu in Limi.
Peru se ti ne glede na to kaj počneš tam vtisne globoko v srce in ti ostane v lepem spominu za vedno.
Rad bi se zahvalil vsem ki so mi pri tem projektu pomagali od domačih, sorodnikov, prijateljev, ferajnovcev in seveda sponzorskih podjetij: Sokol group, Krka, Elan, Študentski klub Domžale, Prvi študentski servis, Hermes Softlab, Goltes snowboards, Oddelek za zootehniko - BF, Kažipot, Sindikat neodvisnost...... Brez njih, mi seveda ne bi uspelo in upam da mi bodo pri naslednjih podvigih prav tako stali ob strani!
Iztok Mrgole
Za novoletne praznike 2003/03 smo se odpravili v Španijo, z namenom obiskati nekaj plezališč in seveda nekaj tudi splezati. Po 1500 kilometrski vožnji in vmesnim prenočevanjem smo se ustavili pred zanimivo goro Montserrat. Plezališče obsega več sektorjev na južnem pobočju gore, smeri pa so speljane po trdno sprijetem konglomeratu. Težavnost smeri je precej pestra tako, da si lahko vsak najde svojemu znanju primerno smer.
Zanimivo je, da so smeri povečini precej naredko navrtane. Mi smo si izbirali le dobro varovane smeri. Ker plezalnega vodnička ni mogoče kupiti, lahko vse informacije o sektorjih in smereh dobite v kampu, kjer si lahko smeri prerišete iz njihove mape.Ker je po dveh dneh smeri za nas zmanjkalo, smo se odpeljali v manjše plezališče v bližnji Arboli in naslednji dan v precej večje plezališče v Mussaro. Tu nas je presenetilo poslabšanje vremena zato smo si plezališče le nahitro ogledali. Plezališče obsega več sektorjev. Skala je tako kot v Siruani rdečkaste barve. Nad plezališčem je majhna koča, kjer se lahko kupi vodniček.
Po hitrem ogledu okolice Mussare smo se odpeljali, mimo prostranih plantaž pomaranč, proti Montanejosu. To je manjše turistično mestece, ki je v tem času skoraj prazno. Mesto je znano predvsem po vrelcu tople vode v katerem se da plavati tudi, če je temperatura zraka pod ničlo. Za plezalce pa so veliko bolj zanimiva plezališča v okolici mesta. Smeri so v glavnem bolj v senci (razen enega sektorja). Ker je bilo vreme kar toplo, smo preizkusili tudi senčne smeri v kanjonu. Poleg smeri, katerih opise smo našli v plezalnem vodničku, smo našli še kar nekaj novejših smeri, ki glede na obliko stene izgledajo zelo razgibane. Pred odhodom v Chulillo, smo se v trgovinici v središču mesta, založili z odličnim domačim rožmarinovim medom.
Po celodnevni vožnji skozi čudovite majhne španske vasice in skozi plantaže pomaranč, mandljev, oljk in ostalih kultur, smo se pripeljali v idilično vasico Culilla, kjer smo tudi proslavili prehod v Novo leto. Tudi ta kraj ima prijetno kočo s kampom. Od vseh plezališč, ki smo jih obiskali, imajo plezališča okoli Culille najbolj pester izbor težavnosti. Najlažje smeri so v proti soncu obrnjenem sektorju Cherales medtem, ko so težje smeri v stenah v bližini centra mesta, ki pa so zaradi pogoste obiskanosti že kar precej zlizane.
Prazniki so se končali in počitnice so se bližale koncu, zato smo se morali vrniti v zasneženo Slovenijo v upanju, da se bomo kmalu vrnili.
